Privlačne cvetoče rastline so okras vrtov in naše veselje, a je treba biti z nekaterimi cvetočimi lepoticami previden. Lahko so namreč strupene, čeprav so sestavni del našega okolja, življenja in vrtnarjenja. V naravi je polno strupenih rastlin, vedno so bile in tudi bodo. Številne od njih je človek zaradi lepote že pred precej časa prenesel na vrtove. Z njimi moramo ravnati tako, da nas ne ogrožajo. Zagotovo jih ne jemo, pri delu z njimi, trganju oziroma nabiranju pazimo, da sok rastlin ne zaide v oči, po delu z njimi si umijemo roke. Rastline ne ubijajo, ubija neznanje. Številne zdravilne rastline so strupene in obrnjeno – marsikatera strupena je tudi zdravilna, kot boste razbrali tudi v prispevku, a kot zdravilo pridejo v poštev le strokovno izdelani pripravki, ki jih ne uživamo, če nam jih ni predpisal zdravnik. Rastlin, ki je ne poznamo, se ne dotikamo in o tem poučimo otroke. V Sloveniji so najpogostejše zastrupitve s tistimi rastlinami, ki jih nabiramo kot zdravilna zelišča ali za hrano. Za strupene rastline na naših vrtovih pa tako rekoč ni primerov zastrupitve pri ljudeh ali hišnih ljubljenčkih ali pa so zelo redki, saj jih imamo v resnici zaradi okrasja. Predstavljamo vam šest takih.

Glicinija

Poznana je tudi kot kitajska visterija ali kitajska glicinija. Je bujna, hitro rastoča ovijalka, priljubljena zaradi prelepih visečih socvetnih grozdov, ki krasijo marsikateri vrt in ovijajo številne balkone pri nas. Lahko pa glicinijo gojimo tudi v drevesasti obliki. Za to moramo mlado rastlino podpreti tako, da bo rasla pravokotno navzgor. Po svojih cvetovih je dobila tudi slovensko ime modri dež. Za redno in bujno cvetenje je potrebno redno obrezovanje rastline. Treba pa je vedeti, da je glicinija strupena in lahko zelo nevarna, posebno pozornost je treba nameniti, če so v bližini otroci. Predvsem semena so smrtno nevarna, saj zaužitje vpliva na delovanje živčnega sistema, povzroči slabost, bruhanje, krče in drisko. Na Japonskem je več kot 140 let stara japonska glicinija, ki jo lahko v živo občudujete v Ashikaga Flower Parku na Japonskem in vam preprosto vzame sapo, njene razsežnosti pa so nepredstavljive.

Glicinija krasi marsikateri balkon.

Oleander

Zimzelena rastlina, pogosta predvsem v Sredozemlju, ki lahko na polnem soncu cveti vse poletje, preživi mraz do minus 5 stopinj Celzija, za kratek čas tudi kakšno stopinjo manj. Krajev, kjer ga lahko brez skrbi posadimo v zemljo na vrt, je v Sloveniji malo. Večinoma ga moramo saditi v posode, v katerih ga pred zimo zvlečemo v zavetni prostor. Oleander je v celoti strupen, že listi lahko dražijo kožo. Tudi dim zažganega oleandra lahko povzroča težave. V rastlini so snovi, ki ob zaužitju povzročajo bruhanje, lahko tudi smrt zaradi ohromitve srca. Oleandra se sicer ni treba bati, le otroke posvarimo, naj listov ne dajejo v usta. Drugače pa je v Avstraliji, kjer se oleandri divje razraščajo, zato se tam med počitnicami ob cestah pojavljajo napisi, ki prebivalce opozarjajo, naj pri peki mesa na žaru ne uporabljajo oleandrovih paličic bližnjih grmov za nabadanje mesa. Strup se pri tem namreč prenese na meso in zastrupitev je neizogibna. 

Oleander je ena najbolj priljubljenih sredozemskih rastlin na vrtu.

Narcisa

Narcisa je zanesljiva znanilka prave pisane pomladi. Cveteti začne marca, pozne sorte pa nas razveseljujejo vse do koca maja. Ta lepa rastlina je strupena in njeno zaužitje lahko povzroči celo smrt. Njeno grško ima narkissos izhaja iz besede narke, ki pomeni odrevenelost. V antičnem zdravilstvu so jo uporabljali kot sredstvo proti bolečinam. Tako postane jasno, od kod beseda narkoza. Ime narcis še danes uporabljamo v negativnem pomenu kot sinonim za človeka, ki je pretirano zaljubljen vase, kar izhaja in znane mitske zgodbe o mladeniču Narcisu. Narcise so trajne čebulnice, doma v Sredozemlju, večinoma prezimno trdne. Če jih damo v vazo, so strupene tudi za druge rastline, zato je najbolje, če so same ali v družbi kakšne zelene veje.

Narcisa je zanesljiva znanilka pomladi.

Tisa

Na vrtovih jo sadimo zaradi lepe in počasne rasti, zato je primerna za žive meje in posamično sajenje. Zraste lahko v razvejan grm ali pa v mogočno drevo. Velja za eno najbolj nevarnih rastlin na svetu. Septembra in oktobra jo krasijo številni okrogli in rdeči plodovi v obliki jagode. To je seme, obdano z mesnatim ovojem. Seme je strupeno, mesnati ovoj okrog semena pa je, poleg peloda, edini del tise, ki ni strupen. Tisa vsebuje alkaloid taksin, ki učinkuje kot močen strup in je prisoten tudi v iglicah in lesu tise. Zanimivo je, da je obžiranje iglic še posebno strupeno za konje, ki poginejo, če popasejo že dve prgišči iglic, koze, ovce, krave in divjad pa lahko popasejo tudi do pet kilogramov iglic. Seme ni strupeno za ptice, saj imajo drugačno prebavo in ga iztrebijo. Tise z rdečimi jagodami so ženske rastline, tiste brez teh jagod, z brsti med iglicami pa so moške. V naravi je danes zelo redka. Najdemo jo v odročnih gozdovih. V naravi je zavarovana, saj je na seznamu ogroženih. Lahko doživijo zavidanja vredno starost in se razvijejo v mogočna, lepa drevesa. Tisovino so uporabljali že v pradavnini, nekoč pa je bila močno razširjena tudi pri nas. V srednjem veku so jo skoraj iztrebili, saj je njen les odličen za izdelavo lokov in samostrelov. 

Tisa z rdečimi jagodami je ženska rastlina.

Teloh

Telohi imajo med ljubitelji trpežnih in dolgoživih trajnic posebno mesto, ker cvetijo pozimi in v zgodnji pomladi, ko cveti le malo trajnic. Mnogoštevilni križanci orientalskih telohov imajo zelo barvito cvetje. Naš navaden črni teloh raste v naravi na ne preveč gostih gozdovih, med grmovjem in kamnitih travnatih površinah po vsej Sloveniji. Na vrtove se je preselil že davno in nihče si ne jemlje prav veliko k srcu, da je strupen, saj ga nimamo za uživanje, ampak da nam pričara pomlad že na začetku zime. Črni teloh je dobil ime zaradi črnih odebeljenih korenin. Je zelo nezahteven in bi dobro uspeval v čisto navadni vrtni prsti in to na soncu kot tudi v polsenci ali celo v senci. Poleg navadnega črnega velja za nekaj posebnega temnoškrlatni teloh, ki je v naravi bolj redek. Še bolj kot naši divji telohi se po naših vrtovih uveljavlja velika skupina raznobarvnih vrtnih križancev. Slovenci imamo za teloh celo kopico imen, kot so: glavobolka, kurja smrt, slepica, smrtnica, kar poudarja njegovo strupenost. Teloh je v celoti strupen in vsebuje močne narkotične in druge aktivne učinkovine. A kot je napisano v uvodu, so strupene rastline lahko v določeni obliki in količini tudi zdravilne. Tudi teloh so v antičnem zdravilstvu uporabljali za pripravo tinktur za zdravljenje duševnih bolezni. Danes se pripravki iz teloha uporablja v homeopatiji za zdravljenje depresije. 

Teloh ponekod imenujejo tudi božična roža.

Škrlatni naprstec

Ta rastlina z bujnimi cvetovi je na vrhu seznama strupenih rastlin. Ljudsko ime je rdeči naprstec in ga danes zaradi lepote in bujnih cvetov gojimo po vrtovih. Prvo leto požene pritalni listni venec, drugo leto pa zraste do poldrugega metra visoko steblo s cvetovi, ki se od junija do avgusta odpirajo v vijoličast-rožnatih barvah. Najbolje uspeva v sušni polsenci po hribovskih in gorskih predelih, v vrtnih zasaditvah pa so posebno lepi križanci. Zaužitje kateregakoli dela rastline povzroča slabost, bljuvanje, omotico, drisko in krče, v hujših primerih odpoved celotnega organizma. Rastlina je lahko nevarna tudi za živali, zato se je krave na paši nikoli ne dotaknejo. Čeprav je zelo strupen, pa ima tudi zdravilne učinke. Farmacija iz škrlatnega naprstca izdeluje zdravilo za srce. Zdravilno in hkrati pogubno moč škrlatnega naprstca so poznali tudi naši predniki. Ljudski zdravilci, pozneje tudi zdravniki, so ga uporabljali za zdravljenje srca, pri astmi, oslovskem kašlju, pljučnici in za urejanje krvnega tlaka. Nekoč naj bi šivilje in krojači uporabljali cvetni tulec rastline, da so si ga nataknili na prst za zaščito pri šivanju, in tako je rastlina dobila svoje ime. 

Čudoviti cvetovi škrlatnega naprstca na vrtu