Romeo in Julija za vedno

Rok Lunaček je v svet glasbe vstopil zelo mlad. Leta 1997 se je pridružil zasedbi Flirt, s katero so osvojili marsikatero srce. Skupina je takrat segla po zvezdah, dosegli so skoraj vse, kar se je v tistem času dalo, polnili dvorane ter s takratnimi albumi in uspešnicami, kot so Romeo in Julija, V mojem telesu, Ko je ni, Njena balada, Ona, Poljubi me, Prvič, Inja, Jutranji striptiz …, tako rekoč čez noč postali priljubljeni. Slava ima polno kapric. Pojavi se, ko jo najmanj pričakuješ. Če nanjo nisi pripravljen, izgoriš v njeni svetlobi. In tako mladi zagotovo na to niso bili pripravljeni. Rok je skupino leta 2003 zapustil. Pravijo, da menda slava obišče izbrance samo enkrat. A po številnih primerih doma in v tujini vemo, da so nadarjenost, strast, iskrenost sile, ki so večje od slave. Zato smo si številni ljubitelji dobre glasbe Roka zapomnili in ga iskali v spominih in občutkih ob poslušanju nepozabnih uspešnic, vse dokler se ni vrnil na oder. V letu 2009 se je skupina v spremenjeni postavi in z dodatnim r-jem v imenu vrnila na glasbeno prizorišče. Čeprav se je zasedba še nekoliko spremenila, skupina danes spet polni dvorane in postavlja rekorde pri prodaji vstopnic. Pri tem je zbudila in priklicala na plan vse stare oboževalce, ki so spet odprli grla, pri tem pa osvojila srca še vseh mlajših in tistih, ki jih na prvem pohodu še niso ujeli na svojih postajah. Skupina Flirrt, ki jo danes sestavljajo še Matjaž Ravnikar, Domen Malis, Štefan Kokalj in Klemen Bartol, je lani praznovala 26-letnico obstoja z izjemnim koncertom v ljubljanski Cvetličarni. Pripravljajo osmi album. Rok Lunaček je za zasedbo napisal več kot sto pesmi, pred nekaj leti se je lotil še svojega solo kantavtorskega projekta Rok Lunaček in Rokovnjači. Pesmi ne piše le za skupino Flirrt, temveč je postal tudi eden najplodnejših avtorjev za druge izvajalce. Je avtor številnih besedil in tudi glasbe. V zadnjih letih je podpisan pod številne uspešnice drugih skupin ali posameznikov, ki jih poslušamo na radijskih postajah. Največ zabavne glasbe je napisal v med letoma 2018 in 2021 – več kot 400 besedil. In kdo je Rok Lunaček, fant, ki je v tem času postal mož, a ima še vedno mlade oči in nekaj, za kar oboževalke trdijo, da je tisto več, česar se ne da opisati z besedami in zapisati s peresom?

Meditacija na rajskih Maldivih. Rok Lunaček zna dobro manevrirati med glasnostjo in tišino. Foto osebni arhiv

Pesnik piše zato, da bi bolje razumel sebe in svet okoli sebe

V otroštvu sta ga zaznamovali dve okolji, v katerih je odraščal. Prvo, stanovanje v središču Ljubljane, kjer je bil kot dojenček in od koder je odletel v svet, in drugo – okolje maminih staršev v Nišu, v nekdanji Jugoslaviji, kjer je preživljal počitnice in spoznaval drugačno kulturo in glasbo. Dva vzporedna svetova, ki pa sta si bila s čustvenega vidika popolni nasprotji, a oba izjemna v vseh pogledih. Odraščal je ob zvokih Lepe Brene, ki si jo je vrtela mama, rokovskih legend, ki mu jih je predstavil oče, dedek pa ga je navdušil nad glasbeniki, kot so Arsen Dedić, Đorđe Balašević, Riblja čorba in Bijelo dugme. Na Osnovno šolo Toneta Čufarja ga vežejo lepi spomini na brezskrbno otroštvo. Kot najstnik je bil do 14., 15. leta zelo introvertiran. Bil je med najnižjimi v razredu, kot učenec ni blestel. Srednja šola je zanj imela priokus resnega tekmovanja. Tu se je razživel. Že takrat je pisal pesmi. Ni se pa nikoli izpostavljal. Pisal je zase in za dušo; da bi bolje razumel sebe in svet okoli sebe. V resnici je slovenščino komaj držal nad gladino pozitivne ocene. Zase pravi, da je bil na meji problematičnosti, nekakšen pozitiven lump, ki je rad in odlično ilustriral, v šoli pa je pri umetnosti dobival enke, bil je izredno muzikalen, a je imel glasbo ena. Ločitev staršev ga je prizadela bolj, kot bi si želel, a se danes zaveda, da so bile vse bolečine nujno potrebne, da je usvojil ljubezen do sebe, soljudi, vsega, kar je kaj vredno v tem malem utrinku, ki mu pravimo življenje. V glasbene vode ga je zanesla prav ločitev staršev. Praga fakultete ni nikoli prestopil, čeprav si je želel postati slikar ali kuhar. Oboje mu je bilo na neki način preprečeno. V tistem času ga je to precej prizadelo, ampak danes ve, da je bilo vse tako, kot mora biti. Glasba mu je bila usojena, ljubezen do nje pa prihaja iz srca. To imaš ali pa nimaš. Starši te lahko le usmerijo, težko pa ti jo vcepijo, pravi Rok. Slika in kuha še vedno rad. Vsega, kar počne danes, se je naučil zlepa ali pa zgrda skozi življenje. Dojemanje sveta je vedno pogojeval s preprosto kmečko pametjo, ki se je vselej pokazala kot najboljši smerokaz. Najbolj so ga oblikovali padci oziroma trenutki, ko mu je usoda rekla NE. Verjame, da je edini način, da kam prilezeš, pot skozi zavrnitve. Te so na koncu glavni dejavniki za uspeh. Karkoli že to pomeni nekomu. Kuha in ilustrira še vedno rad.

Rok Lunaček ob snemanju pesmi v studiu. Foto osebni arhiv

Najlepše misli za očeta

Rok Lunaček je vnuk pionirja sodobnega porodništva in ginekologije Pavla Lunačka, nečak slovenskega psihiatra in psihoanalitika Matjaža Lunačka ter bratranec slovenskega akademskega slikarja, ilustratorja, striparja, komparativista in filozofa Izarja Lunačka. Dedka Pavla čislajo vsi v družini. Kot izjemen človek in zdravnik je pustil veliko sled. Obstaja kup pripovedi o njem, ki javnosti niso znane. Morda jih bo Rok kdaj zapisal v svojih spominih ali pa prelil v verze. Najbolj izrazito sled pa je v njem pustil pokojni oče, saj mu je bil najboljši prijatelj. Imenuje ga nadoče. Zaveda se, da je z njegovim odhodom odšlo le telo, a manjkajo mu pogovori z njim. Po njegovem odhodu nikakor ne more zapolniti vrzeli, ki je nastala. Zelo ga pogreša, a hkrati pripomni stavek, ki ga je izrekel veliki Đorđe Balašević: »Ne delaj znanosti iz žalosti.« Oče mu je približal rock skupine, kot so Queen, Pink Floyd in Dire Straits. Imel je tudi ogromno zbirko knjig. Za branje je navdušil tudi Roka, ki je bil od nekdaj knjižni molj. Pravi, da so mu knjige in oče dali največ. Ko ga povprašam po najljubših avtorjih, omeni slovitega Stephena Kinga, takoj za njim pa se znajdeta Dmitrij Gluhovski in Isaac Asimov, oba pisca znanstvene fantastike. Posebno pomenljiv in še kako aktualen je tudi izrek, ki je Roku zelo blizu in ga je pogosto izrekel njegov oče: »Toliko znanja imamo, pa tako malo spoznanja.«

Ljubezen na potenco

Rok prizna, da obožuje občinstvo, ki zvesto zahaja na njihove koncerte. Rad se vrača v svoj mir, a prav tako ga vedno znova vleče nazaj na oder, za katerega pravi, da je kot skoncentrirano življenje – vse, kar je magičnega, se združi v en sam kratek trenutek, torej ljubezen na potenco v obe smeri. Flirrt je ljubezen njegovega glasbenega življenja. Pri ustvarjanju nikoli ne doživi ustvarjalne blokade, mu je pa za druge lažje pisati, a zase bolj izpolnjujoče. Težko izbere svojo najljubšo skladbo, ker so mu številne drage, omeni skladbe Ko leživa, Samo ti, Punca v belem in eno, ki bo izšla v letu 2024. Kot kantavtor je najbolj ponosen na triptih: Življenje je reka, Tvoje leto brez tebe in Med nekoč in danes. Najljubša skladba, ki jo je napisal za druge je Nekoč, ki jo poje legendarni Slavko Ivančić. Od kantavtorjev mu je zelo blizu Đorđe Balašević, od domačih Tomaž Pengov. Od skupin omeni skupino Queen, med domačimi pa mu je zelo pri srcu Lačni Franz, čeprav poudari, da so to le hitri odgovori, v resnici je izjemnih umetnikov veliko. Rok Lunaček je velik človekoljub z velikim ugledom med glasbenimi kolegi in izjemno priljubljen med ljubitelji glasbe. Svojega uspeha ne jemlje kot samoumevnega. Zaveda se, da je hvala beseda, ki veliko pomeni in še mnogo več da. Ljubezen pa je zagotovo tista, ki mu največ pomeni. Želi si, da bi je bili deležni prav vsi. Pozna tudi slabe trenutke in težke preizkušnje, a verjame, da že z malo dobro mislijo lahko pridemo daleč. »Vse stvari, ki kaj pomenijo v tem življenju, so namreč brezplačne. Objem, ljubezen, topel pogled, zaupanje, vera v dobro, pomoč sočloveku in še toliko lepega. Prav nič ne stanejo, samo en utrip vašega srca in malce časa. To je vse. Nekomu pa lahko spremenijo življenje na bolje. Ljubezen je edina, ki se deli in množi hkrati.« Tako lepo in v svojem stilu zaključi pogovor eden in edini Rok Lunaček – človek, ki pove, kar čuti.

Še vedno samo fant s kitaro. Vedno ga je privlačila izraznost, nekaj kar prihaja iz žil in iz srca. V kantavtorstvu se izvajalec težko pretvarja, pravzaprav si tega niti ne želi. Foto Rok Breznik