Čebelarski turizem, znan tudi kot apiturizem, pomeni nov pristop k trajnostnemu turizmu. Vabi vas k odkrivanju čarobnega sveta čebel po poteh bogate kulturne in naravne dediščine. Slovenija je prva v svetu razvila apiturizem – inovativen turistični produkt, ki je kombinacija turizma in čebelarstva. Trenutno je v Sloveniji že 45 certificiranih ponudnikov apiturističnih storitev. Edini na svetu imamo tudi čebelarske turistične vodnike. Slovenija je svetovna čebelarska velesila in 20. maj je bil prav na pobudo slovenskih čebelarjev razglašen za svetovni dan čebel.

Čebelarstvo skozi čas

Težko bi našli narod na svetu, ki bi bil tako čustveno navezan na čebele, kot smo Slovenci. Stari rek, da je čebelarstvo poezija kmetijstva, je nastal na naših tleh, pa tudi novejše geslo, da je slovensko biti čebelar. Med tisoči prebivalci Slovenije so kar štirje čebelarji. Leta 1789 je bil objavljen prvi zakon o čebelarstvu v slovenskem jeziku, imamo strokovno revijo Slovenski čebelar enake častitljive starosti, čudovit čebelarski dom na Brdu pri Lukovici, več kot 150 čebelarskih praporov, lastno čebelarsko uniformo, čebelarsko himno in kranjsko čebelo ter številne prelepe čebelnjake, posejane po naši lepi deželi.

Cesarica Marija Terezija je leta 1769 v Augartnu na Dunaju ustanovila prvo čebelarsko šolo na svetu in za prvega čebelarskega učitelja je 6. aprila 1770 imenovala Antona Janšo, preprostega kranjskega mladeniča. Na njegov rojstni dan danes po svetu slavimo svetovni dan čebel. Rodil se je v idilični vasici Breznica v bližini Bleda. Ukvarjal se je z delom na kmetiji, že kot mlad fant pa tudi z gojenjem čebel in s slikarstvom. Ni mu bilo usojeno postati slaven slikar, kakor je to uspelo njegovima bratoma. Temeljito poznavanje življenja čebel, kot ga je spoznal v domačem kraju, izjemen dar opazovanja in prirojena bistroumnost so mu pomagali, da je zaslovel kot odličen praktik na čebelarskem področju.

V občini Žirovnica na Gorenjskem se v okviru Poti kulturne dediščine povezujejo rojstne hiše literatov Franceta Prešerna, Matije Čopa, Frana Saleškega Finžgarja in Janeza Jalna ter začetnika modernega čebelarstva Antona Janše. Danes na Breznici stoji vestna rekonstrukcija čebelnjaka iz 18. stoletja.

V nemškem jeziku je napisal dve knjigi. V njiju je zapisal več trditev, ki so se zdele za tisti čas naravnost neverjetne: da troti niso nekakšni vodonosci, kot so na splošno mislili do takrat, ampak da so to samci, ki med letom v zraku oplodijo matico; da je matica mati vsem živim bitjem v panju, tudi trotom. Da s prvim rojem iz panja izleti stara matica, šele z naslednjim pa mlada; da je s hudo gnilobo okužene čebele mogoče ozdraviti s pretresanjem v drug panj in z nekajdnevnim stradanjem. Ta metoda je še danes uporabna. Pomembna osebnost je bil tudi Peter Pavel Glavar (1721‒1784), duhovnik, gospodarstvenik in mecen, ki je svojo viharno življenjsko pot začel v Komendi. Matere ni poznal, njegov oče, malteški vitez in potomec prastare rimske patricijske rodbine, pa ga ni priznal. Veliko se je ukvarjal tudi s kmetijstvom in čebelarstvom. S svojim odgovorom na predlog dunajske vlade za izboljšanje čebelarstva v naših deželah je posredno močno vplival na svojega rojaka Antona Janša.

Zanimivo je, da je kot ocenjevalec članka ljubljanskega kirurga Humla o odkritju, da se matica res plemeni zunaj domačega panja, k besedilu pripisal »z več troti in ne le z enim«. S to trditvijo je prehitel preostali svet za več kot 200 let. Omeniti je treba še Janeza Antona Scipolija (1723‒1788), ki je bil sodobnik Petra Pavla Glavarja in verjetno tudi njegov dober znanec iz Kmetijske družbe v Ljubljani. V delu Entomologia Carniolica je prvi sporočil svetu, da se matica oplodi s troti zunaj domačega panja.

Panjske končnice

Čebele so včasih gojili v nizkih lesenih panjih, ki so jih podolžno zlagali v nekakšne skladovnice. Tesno drugega ob drugem, v več vrstah. Te panje imenujemo kranjiči. Zanje so v zavetnem delu sadnega vrta zgradili leseno hišico, v kateri so bile vse čebelje družine pod eno streho pozimi zavarovane pred snegom in mrazom, poleti pa pred sončno pripeko. Zaradi nekaterih prednosti so takšni čebelnjaki povsod po Sloveniji še dandanes zelo priljubljeni in s svojo pojavnostjo plemenitijo kulturno podobo krajine. Postali so razpoznavni element naše dežele.

V sredini 18. stoletja se je na ozemlju današnje Slovenije, ki je bila takrat del habsburške monarhije, pojavila edinstvena ljudska umetnost: slikanje panjskih končnic. Gladke lesene deščice na pročeljih panjev so dobesedno izzivale tedanje umetnike in tako so začele na njih nastajati podobe, ki jih še dandanes lahko občudujemo v Čebelarskem muzeju v Radovljici. Čebelarski muzej v baročni graščini v starem delu Radovljice predstavlja bogato tradicijo slovenskega čebelarstva, ki je v 18. in 19. stoletju pomenilo pomembno kmetijsko panogo.

Zbirka poslikanih panjskih končnic Čebelarskega muzeja obsega več kot 800 primerkov in je največja v Sloveniji – tako po številu kot po reprezentativnosti.

Preprosti čebelnjaki so postali prave umetniške galerije na prostem. Ob njih so se zbirali mladi in stari ter občudovali slikovite podobe, ki so prikazovale dogodke iz zgodovine, zgodbe iz Svetega pisma in dogodke iz vsakdanjega vaškega življenja. Čebelam so slike na panjih omogočale boljšo orientacijo, čebelarju pa so pomagale, da je laže razlikoval panje med seboj ter si tako bolje zapomnil, kateri je že rojil in kateri ne. Še danes najdemo posamezne čebelarje, ki svoje panje poslikajo s takšnimi ali drugačnimi motivi.

                        Kopije starih panjskih končnic so danes zanimiv turističen spominek.

V naših čebelnjakih dandanes ne bomo več našli idiličnih kranjičev, saj v njih prevladujejo sodobni listovni panji, imenovani »žnideršiči« ali skrajšano AŽ-panji. Ta panj je pred več kot sto leti izumil trgovec, veleposestnik, industrialec in velečebelar iz Ilirske Bistrice, Anton Žnideršič. Novi panj se je zaradi praktičnosti hitro razširil po vseh slovenskih pokrajinah in po sosednji Hrvaški. Še danes ga imajo za najboljši panj za prevažanje.

Kranjska čebela

Zdajšnje ozemlje Slovenije je domovina sive čebelje rase – kranjske čebele. Slovenski čebelarji jo zaradi sivih dlačic na obročkih zadka ljubkovalno imenujejo tudi kranjska sivka. Slovi po svoji krotkosti, delavnosti, skromnosti in odličnem smislu za orientacijo. Ta čebelja rasa se je tisočletja prilagajala našim podnebnim in pašnim razmeram. Za njene lastnosti so kmalu izvedeli tudi čebelarji drugih narodov, najprej v srednji Evropi, kjer je sicer doma agresivna temna pasma Apis mellifera mellifera. Proti koncu 19. stoletja se je začela v naših krajih živahna trgovina z živimi čebelami in roji, pozneje pa še z maticami kranjske pasme. Do začetka prve svetovne vojne so specializirani slovenski trgovci izvozili več deset tisoč čebeljih družin in marsikje popolnoma izpodrinili avtohtono temno čebelo. Njihovo delo zdaj nadaljujejo vzrejevalci matic. Vsako leto jih približno 30 tisoč prodajo večinoma v srednjo in zahodno Evropo, nekaj pa tudi v čezmorske dežele. Slovenija je edina članica Evropske zveze, ki je svojo avtohtono čebelo zaščitila, kar pomeni, da se pri nas ne smejo gojiti čebele druge rase.

Maketa naše avtohtone vrste čebele – kranjske sivke v Čebelarskem muzeju v Radovljici

Čebelarski turizem ‒ apiturizem

Leta 2003 je bil v Ljubljani svetovni čebelarski kongres z veliko mednarodno čebelarsko razstavo Apimondia 2003. Takrat je to veliko in prestižno prireditev obiskalo več tisoč čebelarjev z vseh celin ter si ob tej priložnosti ogledalo naša čebelarstva in seveda številne druge kulturne in naravne znamenitosti. Navdušenje nad videnim je bilo seveda izjemno. Dober glas se je razširil v deveto vas in od takrat Slovenijo obiskuje veliko organiziranih skupin čebelarjev.

Slovenski čebelarji pa so želeli korak naprej in odpreti vrata svojih domov tudi vsem drugim turistom, upokojencem, šolarjem, združenjem in podjetjem. Pokazati želijo, kako delajo s čebelami, kaj se lahko od njih naučimo in kako uporabljamo dobrote čebeljega panja za ohranjanje zdravja in življenjskega optimizma. Seveda pa želijo k sebi zvabiti tudi nove člane.

Čebelarski turizem (znan tudi kot apiturizem) je nov pristop k trajnostnemu turizmu. Vabi vas k odkrivanju čarobnega sveta čebel po poteh bogate kulturne in naravne dediščine. Obstaja tudi že specializirana turistična agencija ApiRoutes, ki ponuja raznovrstne programe čebelarskega turizma, ki navdihujejo, izobražujejo in bogatijo življenje. Spoznate lahko lokalne čebelarje, ki so vključeni v apiturizem, in se z njimi pogovarjate. Vstopite lahko v njihove domove in odprete svoja srca njihovim zgodbam. Spoznate, kako zelo smo ljudje in čebele neločljivo povezani med sabo. Nekateri čebelarji imajo poskrbljeno, da so obiskovalci zavarovani pred piki čebel in si tako lahko brez dodatne zaščite ogledate čebelarja in čebeljo družino. Predstavijo vam čebelarjenje in življenje čebel. Številni organizirajo delavnice poslikave panjskih končnic in izdelave sveč. Pri čebelarjih si lahko ogledate vrt z medovitimi rastlinami ter okušate različne vrste medu, medenega likerja, domačih medenjakov, svetnega prahu in številne druge izdelke.

Hiša kranjske čebele – ApiLab

V Višnji Gori so novembra 2021 odprli Središče inovativnih tehnologij ApiLab – Hišo kranjske čebele, ki je prva doživljajska zgodba kranjske sivke v Sloveniji. Gre za preplet podjetništva in čebelarstva, sodobne tehnologije z ohranjanjem naravne in kulturne dediščine, inovativnih pristopov in tradicije. V objektu nekdanje stare osnovne šole v Višnji Gori lahko obiskovalec pokuka v žive panje kranjske sivke in prek digitalnih orodij spozna delo družine Rothschütz. Matice kranjske sivke je v svet poslal prav podjetni Emil Rothschütz z bližnjega gradu Podsmreka, njegov oče pa je prvi popisal kranjsko sivko. Vznemirljivo je tudi prespati v panju – inovativnih nastanitvenih zmogljivostih čisto na vrhu hiše, kjer so sobe zasnovane v obliki lesenih satnih celic. Podjetniki in drugi zainteresirani se lahko udeležijo številnih predavanj, usposabljanj in delavnic. Omogočena sta dostop do 3D-tehnologij in uživanje v kavarni medarni.

Sobe, zasnovane v obliki lesenih satnih celic, kar vabijo v Hišo kranjske čebele.

Čebelarski center Brdo pri Lukovici

Center je postavljen v idilično okolje, v neposredno bližino gradu, v katerem je živel in delal pisatelj Janko Kersnik in od koder je čudovit pogled na zasavsko gričevje. Stavba je pravi arhitekturni biser. V njej je sedež Čebelarske zveze Slovenije, uredništvo revije Slovenski čebelar, sedež Čebelarske svetovalne službe. Tu najdete tudi čebelarsko knjižnico, trgovino s čebeljimi pridelki in čebelarsko opremo ter restavracijo. Pred stavbo so nasad medovitih in zdravilnih rastlin ter trije lepi čebelnjaki, izdelani v pravem kranjskem slogu, ki je edinstven na svetu. Za številne bo zanimiv tudi ogled čmrljaka, paviljona, v katerem živijo različne vrste čmrljev in samotarske čebele, ter kapelice, posvečene sv. Ambrožu, zavetniku čebelarjev. V centru so tudi sobe z ležišči. Leta 2021 so odprli čebelarsko učno pot, ki je prilagojena za slepe in slabovidne. Posebna elektronska tablica poleg vsebin ponuja tudi dejansko vodenje po učni poti, natančen opis poti, ovir ob poti, stopnišč. Omogoča popolno samostojen ogled poti za slepe in slabovidne. Prav tako so razvili tablico z meniji medene kulinarike, ki bo na voljo v Gostišču pri čebelici. Seveda pa je vsepovsod po Sloveniji še veliko drugih, prav tako zanimivih čebelarskih znamenitosti, poti in ponudb.

Čebelarski center Brdo pri Lukovici