“Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu. Toda moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje, za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumevajo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.” 

Srečko Kosovel

Kras je čarobna pokrajina, ki se vedno zdi malce umaknjena in drugačna. Takoj, ko stopimo na njena tla, začutimo da je drugačna. Njena duša je kamen, ki ga od nekdaj spreminjata voda in človek. Neka mehka grobost se razlega čez to pokrajino. In ravno tu se je skozi stoletja ohranila plemenita pasma psov – kraški ovčar.  Kraševec je najstarejša slovenska avtohtona pasma psov, ki je bila mednarodno priznana že leta 1939, pod imenom ilirski ovčar, ime kraševec je dobila leta 1968. Stara je nekaj stoletij, pse te pasme so uporabljali kot pastirske pse na Krasu. Gre za edino slovensko avtohtono pasmo in eno najstarejših pasem na Balkanu. 

Sinovi burje

V zadnjih letih se zavedanje in pomen ohranitve ter razvoja tega izjemnega pastirskega psa še krepi, kar je pohvale vreden zgled ohranjanja naravne dediščine. Pri tem ima pomembno vlogo Kinološka zveza Slovenije, ki je sodelovala z našim akademskim slikarjem in fotografom Blažem Vehovarjem, avtorjem izjemne knjige z naslovom Kraški ovčarji – sinovi burje, ki je izšla pri založbi Hart. Blaž Vehovar je akademski slikar in predsednik Kluba kraških ovčarjev ter vzreditelj te ponosne pasme psov. Pravzaprav je svojo umetniško pot začel ravno z upodabljanjem kraških ovčarjev. Posvetil jim je celo serijo slik z naslovom Sinovi burje. Z  režiserjem Miho Čelarjem v koprodukciji z RTVLO sta ustvarila izjemen dokumentaren film Sinovi burje. Dokumentaren film je bil na sporedu na prvem programu Televizije Slovenija v mesecu juniju, lahko pa si ga ogledate  v arhivu oddaj na multimedijskem portalu rtvslo.si.  Blaž Vehovar je tudi nam priskrbel čudovite fotografije kraškega ponosa in se mu iskreno zahvaljujemo. 

Dokumentaren film govori o odraščanje prička Krasa, ki postane pastirski pes. Njegov vzreditelj Emil ga po starodavni pastirski metodi pripravlja na samostojno delo s čredo. Po 2 mesecih ga prevzame družina, katere član je tudi Jožef, ki ima izreden talent za delo s psi in Krasa v enem letu dokončno izšola za pastirskega psa. Vendar pa film vzporedno govori tudi o naše, drugem sinu burje – slovenskemu volku. Priznan slovenski biolog dr. Miha Krofel, ki proučuje volkove po celi Evropi nam z zanimanjem in predanostjo pripoveduje o volkovih ter prikaže pot, ki jo prehodi najznamenitejši slovenski volk Slavc, ki si po 1000 prehojenih kilometrih najde družico v Italiji in tam ustvari volčji trop, prvič po 130 leti znova v evropskih centralnih Alpah. Dokumentaren film je izjemne slavospev kraškemu ovčarju, na nek način pa tudi podpora volkovom, ki so jih leta 2019 želeli zdesetkati.  Če želimo, lahko te vrste zelo hitro iztrebimo iz slovenskih gozdov. Odločitev je predvsem na nas, ljudeh ali se bomo odločili, da tudi volk in medved ostaneta del naše narave ali ne. Z ogledom takih dokumentarnih filmov postane tudi  naš pogled na divje živali precej drugačen. Z dokumentarnim filmom so avtorji želeli prikazati tudi to, da je sobivanje človeka in narave možno. 

Zgodovina razvoja pasme

Kraške ovčarje so prvič opazili v starem veku, v 8. stoletju pred našim štetjem. V naše kraje so  Iliri privedli k nam pse, da bi čuvali ovce pred napadi volkov. Iz teh psov so se razvile pasme pastirskih psov vse od Trsta in po celem Balkanu.  Mogoče pa je tudi, da so prednike kraševca s seboj privedli Slovani, na kar kaže njihova  podobnost s kavkaškim ovčarjem. Omenja pa se tudi možnost latinskega izvora prek pompejskega psa, a najverjetneje je, da so ga k nam privedli Iliri skupaj s svojimi ovčjimi čredami prek dalmatinskih otokov in Istre na naš Kras. Vsekakor predstavlja kraševec prastaro obliko pastirskega psa.

Kraški ovčar je povezan tudi z zgodovino Lipice, saj se v različnih virih omenja upravitelja Franca Jurko, ki je leta 1558 kupil pse, ki naj bi bili predniki kraškega ovčarja in bi ščitili konje pred zvermi. Tudi Valvasor omenja kraševca v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske: »Izmed psov, kakor jih imenuje Kranjec – pes, Kranjska tudi nima najslabših. Zlasti ob rečici Pivki goje velike in močne pse, ki utegnejo volku čvrsto  pretresti kožuh. Zato jih pastirji vedno vodijo s seboj.«

Na Krasu in v severni Istri je bila od nekdaj razvita ovčjereja in prav zato je bil potreben zanesljiv pes čuvaj in branilec čred. Kmetje so sami skrbeli za selekcijo kraševcev in parili le pogumne pse, ki pred volkom niso ustrašili. V novejšem času se je ta pasma razširila tudi po okoliških krajih in nazadnje po vsej Sloveniji ter celo nekaj zunaj naše domovine. 

Kraški ovčar pa se je mnogokrat znašel na robu obstoja. Preživel je razmere v prvi in drugi svetovni vojni, ki sta to pasmo zdesetkali. A ta pasma je zelo prilagodljiva in s pomočjo posameznih zanesenjakov in ljubiteljev te pasme si je kraševec vedno znova opomogel. Potrebe in razmere so se sicer spreminjale, a njegov značaj ostaja isti vse do danes. 

Ljudje na Krasu so skozi čas izoblikovali idealnega psa za varovanje svoji čred. Poleg tega je bil prilagojen na okolje in klimo. Pastirji so sami poskrbeli za vrejo svojih psov, zato najboljše pse dobite ravno pri pastirjih.

 Ker črede pri nas niso bile velike, tudi niso potrebovali pasjih tropov. Da bo pastirski pes uspešno opravljal svojo nalogo varovanja čred drobnice morajo biti veliki in neustrašni ter vajeni, da s bodo stiki s pastirjem redki. Ti prelepi psi dobro vedo, da za njih obstaja le en trop, en vodja in en cilj – zaščititi čredo in če bo treba preliti kri in zastaviti svoje življenje.

Telesne značilnosti in značaj

Kraševec je srednje velik, kompakten pastirski pes, železnosive barve, z 10 cm dolgo in gosto dlako z bujno podlanko. Odlikuje ga izredno plemenita glava s prijaznimi očmi ter prijazno zaobljeno lobanjo. Dolg in raven hrbet je čvrst, noge pa precej mišičaste. Ima izjemno močno zobovje, skoraj še enkrat tako, kakor pri drugih psih. Teža kraševca se giblje od 35 do 42 kg. Kraški ovčar laja drugače kot navadni psi, saj zadnji u (vau) ponavlja (vauuuu), vendar ne tuli. 

Kraški ovčar ima zelo lep značaj. Predvsem očara njegova predanost gospodarju. Je zelo resen, a vseeno dobrodušen pes, ki pa se ne potepa. Pogosto deluje celo plah in se tujemu človeku in psu raje umakne. Ne pozna pa milosti, če ga napade pes ali če ga tuj človek brcne ali udari. Gospodar ga sicer lahko kaznuje, ne bo ga napadel, vendar tudi ne bo pozabil in ne odpustil. Njegovo zaupanje si je treba pridobiti in ko se to zgodi, ostane zvest do konca. Kraški ovčarji so ljubeznivi do otok in imajo prirojen čut za varovanje. Še najbolje je, da skupaj odraščata pasji in človeški mladič. Tako zgodaj pridobljena navezanost navadno traja vse življenje. Če je kraški ovčar prvi pes nekega lastnika, je nekoliko bolje priporočljiva samička, saj so samci radi bolj svojeglavi, psičke pa nežnejše in lažje vodljive. 

Pastirska vloga

Pastirski psi so si podobni tako po vedenju, kot pri odzivih pri opravljanju nalog varovanj drobnice. Obnašanje pastirskih psov je v večji meri prirojeno in le v manjši meri priučeno. To se vidi že pri zgodnjem odzivu mladičev, ki so podobni odzivom odraslih psov. Koncept vedenja pastirskih psov so zasnovani tudi na pravilih tropa, v katerem živijo. V primeru, da čredo varujejo več psov, se ti znotraj tropa rangirajo in delujejo po strogih hierarhičnih pravilih. Vsak trop vlada določenemu območju, kjer se pase drobnica oziroma ga določi pastir. Člani tropa imajo odrejeno mesto in naloge. Kršenje pravil pa strogo kaznuje vodilni alfa samec piše Blaž Vehovar v knjigi Kraški ovčarji – sinovi burje. Mladički se učijo tako, da med igro opazujejo odrasle. Že v leglu se med spori pokaže dominantnost posameznega psa. Napredovanje mladičev je odvisno od njihovih kvalitet. Odloča osebna stabilnost, moč, agresivnost in drugo. Če se v odrasli dobi kdo drzne izzivati alfa samca, se bo vnel srdit boj za prevlado. Če je izzivalec dovolj močan, da porazi alfa samca, ga preostali člani pričakajo kot novega vodjo. Zanimivo, da poražen pes pade na dno tropa, zato ga pastirji praviloma umaknejo in je lahko odličen čuvaj doma na vasi. 

Značilno za pastirske pse je tudi to, da čez dan varčujejo svojo energijo. Ovce se pasejo, psi pri čredi delujejo mirno, poležavajo in dremajo. Je pa vseeno pes vedno pripravljen. Že najmanjši zvok ali vonj, ki bi lahko pomenili kakšno grožnjo pri psih sproži odziv.

Veliko bolj napeto obdobje pa za pse pride v času nočnega in jutranjega varovanja drobnice. Takrat so zelo aktivni plenilci. Ponoči tako črede nikoli ne čuva en sam pes, ampak vsaj trije, saj se med njimi poteka komunikacija. Če se vsiljivec približa je njihova naloga, da ga preženejo do meje pašnika. 

Pastirji nimajo veliko stika s psi, saj pazijo, da se ne bi psi navezali na njih, ampak na čredo. Hranijo jih enkrat na dan in to malo, saj bodo varovali lahko le, morajo jesti vse, do česar se dokopljejo, zato so tudi lovci, ki si hrano priskrbijo kar sami. 

Tisti rejci živine, ki za zaščito svojih čred poleg električnega pastirja uporabljajo tudi pse, skoraj nimajo težav z napadi na pašnikih, saj  si plenilci vedno poiščejo najlažje dostopen obrok hrane in si ne želijo poškodb v bojih.

Prihodnost

Pes in človek sta v resnici res popolna partnerja. Brez živali, še posebno pa naših avtohtonih bi bilo bivanje precej bolj pusto, pokrajina pa revnejša. Kraški ovčar ni samo pastirski pes, že nekaj časa je tudi družinski član v mestih in naseljih ter zvest in igrivi družabnik. Pomembno pa je, da se ne pozabi, da v sebi nosi gene svojih prednikov in nujno poskrbimo, da mu pustimo nekaj neodvisnosti in ne zahtevajmo brezpogojne ubogljivosti od tega izjemnega pastirskega psa. Potrebuje skrbnega, ljubečega in spoštljivega lastnika. Agresivnost ga bo naredila popadljivega, groba in stroga vzgoja pa ga bo naredila pretirano plahega. Naše skupno prizadevanje bi moralo stremeti k temu, da ta čudovita pasma ne bi bila nikdar več ogrožena, tako kot je nekdaj že bila in da ohrani značaj, ki ga krasi. Vabimo vas, da kraškega ovčarja še bolje začutite z branjem knjige ali ogledom dokumentarnega filma.