Prostrani gozdovi nudijo dom mnogim velikim in malim živalim. Gozd  pokriva večji del naše domovine in Slovenija je po gozdnatosti čisto v vrhu evropskih držav. To pomeni, da je skoraj 60 % površin naše države prekritih z gozdom.  Živali v našem življenju zasedajo posebno mesto. Sposobnost razumevanja živali, ki so si v mnogočem podobne z nami, pomaga razvijati odgovoren odnos do ljudi, okolja in sebe. Predstavljamo vam nekaj prebivalcev naši gozdov.

JEŽ

Jež  je prebivalec gozdov, ki imajo veliko grmovja. Svoj dom si lahko najde tudi v sadovnjaku, parku ali domačem vrtu. Čokato telo ima pokrito z bodicami. Brez njih so edino starinski predstavniki iz jugovzhodne Azije. Ježi so ponočnjaki, ki prehodijo 0.5 – 1.5. km na noč. Zanašajo se predvsem na voh in tip, kajti vidi zelo slabo. S tal pobirajo hrošče, stonoge, deževnike, pajke in gole polže. Hrane ne skladiščijo in tudi ne nosijo na hrbtu. To počnejo le v pravljicah. Skotijo se enkrat ali dvakrat na leto, vendar jih v prvem letu življenja iz različnih vzrokov propade kar od 60 – 70%. Eden od razlogov je tudi  pomanjkanje hrane, saj je s padcem temperatur tudi žuželk vse manj; gre za naravni pojav in naravno selekcijo Njihova življenjska doba je okrog 7 let. Zimo prespijo v svojem zimskem gnezdecu. Med spanjem se neredko prebudijo in zamenjajo gnezdo. Mladički morajo za uspešno prezimovanje doseči vsaj 450 g, sicer ne dočakajo pomladi. V Sloveniji živita dve vrsti – beloprsi in rjavoprsi jež. Beloprsi je bolj ljubitelj nižin. Je pa kar pogost obiskovalec predmestij. Možno je opaziti tudi rjavoprsega ježa v okolici Gorice. Jež je pri nas zaščitena žival. Jeseni , ko se odpravljajo prezimovat, si mnogi najdejo gnezda ravno na naših vrtovih. Obožujejo kupe vejevja in listja, zato takih kupov nikakor ne zažigajte preden se ne prepričate, da spodaj ni ježa. Če pa želimo pomagati, lahko ježem take kupe nalašč pripravimo, saj jim tako olajšamo prezimovanje Glede na to, da mnoge povozimo, zastrupimo ali celo zažgemo, je smiselno, da mlade ježe (velikost dlani), ki jih srečamo jeseni, peljemo v najbližjo veterinarsko ambulanto, kjer jim lahko pomagajo prezimiti.. Ježev ni smiselno hraniti z ničemer, kar velja za vse divje živali, če že, jim raje ponudimo kvalitetno mačjo hrano, nikakor kravjega mleka. In ne pozabite, da je jež odličen vrtni prijatelj, zato bodite srečni, če ga imate na vrtu.

Vir: Shutterstock

DIVJI PETELIN 

Naše gozdne kure so neprilagodljive živali. Spremembe v svojem življenjskem okolju težko prenašajo in se nanje odzivajo največkrat tako, da ga zapustijo. To še posebno velja za divjega petelina in gozdnega jereba, katerih življenjsko okolje se zaradi človekovega poseganja v naravo še najbolj in najhitreje spreminja Iz prakse so poznani primeri, da so petelini zapustili rastišče že zaradi rahlega redčenja sestoja in se tam že desetletja niso pojavljali. Gozdne kure potrebujejo naraven gozd, ali pa tak s katerim gospodarimo tako, da je podoben naravnemu. Divji petelin je prebivalec predvsem starih, zrelih, nekoliko presvetljenih gozdov, v katerih je mir in dovolj hrane, zlasti raznovrstnega jagodičja. Divji petelin je naša največja gozdna kura. Zaradi pretiranega in zmotnega izvajanja lova v preteklosti, je lov nanj že od leta 1984 zaprt. Od leta 1993 pa je v Sloveniji zaščiten. Samec je na splošno črn, z izrazito živo rdečo kožno tvorbo (»rožo«) nad očmi. Samica, ki sama vali, in tudi skrbi za naraščaj, pa je rjavo grahasto varovalno obarvana z izrazito opečno rjavordečo barvo na prsih. Znan je tudi po svojem oglašanju. V drugi polovici aprila in maja začne samec svoj koncert na drevesu zgodaj zjutraj, v mraku, ko večina ptičev še ne poje. Oglašanje je štiridelno, prvi del imenujemo »klepanje«, ki preide v »drobljenje«, čemur sledi »glavni udarec« kot bi odprli buteljko šampanjca ter se konča s četrtim delom »brušenjem«, ko se petelinu tudi lahko približujemo. Med oglašanjem  šopiri perje na grlu, hodi po močni vodoravni veji, pahljačasto širi rep. V repu je 16 peres, lahko tudi 20 in pri petelinu, starem vsaj pet let, so posamezna peresa opazno širša na koncu kot na korenu ter pahljača meri polnih 180 stopinj. Samice se samcu odzovejo ter se približajo drevesu na katerem petelin koncertira, se spusti na tla h kuram in jih tudi oplaja. Kura sama vali ter vzredi mladiče.

Vir: Shutterstock

JAZBEC

Jazbec je naša največja kuna.  Najpogosteje domuje v toplih, suhih listopadnih in mešanih gozdovih, saj potrebuje odcedna tla, da si izkoplje podzemno domovanje. . Pri nas mu ustrezajo suhi in topli gozdovi preddinarskega sveta. Redkeje se skriva v grmiščih in na odprtih predelih. Jazbine si lahko izkoplje na nenavadnih krajih; znan je primer, da se je skrival pod železniško progo. Ima značilno klinasto glavo in zajeten trup s kratkim repom. Na beli glavi izstopata črni progi, ki se vlečeta čez oči. Njegova življenjska doba je 15 let. Pozimi večinoma preživi doma v svoji jazbini. To ni pravo zimsko spanje. Živi na račun podkožne tolšče. Razmnoževanje je pri jazbecu zapleteno in vključuje odloženo implantacijo. To je pojav, pri katerem se zarodkov razvoj že zelo zgodaj ustavi, nato pa se po določenem obdobju mirovanja ugnezdi v steno maternice in z razvojem nadaljuje.

Vir: Shutterstock

KUKAVICA

Za kukavice je značilno, da imajo dva prsta obrnjena naprej in dva nazaj. S tako nogo se lahko uspešno oprijemajo tankih trstov ali tekajo po tleh. Poznamo 127 vrst, od katerih se pri nas pojavljata dve. Okoli 45 vrst kukavic je gnezditvenih zajedavk, ki nesejo jajca v tuja gnezda, tudi naša splošno razširjena kukavica, vsem dobro znana znanilka pomladi, sodu mednje. Živi v svetlih listnatih gozdovih, v grmovnatem svetu in v poljskih gozdičih. Najdemo jo od nižin do drevesne meje, povsod tam, kjer živijo primerni gostitelji. Zaradi koničastih peruti in dolgega repa je v letu podobna ujedi. Kukavice priletijo k nam aprila iz Afrike, kjer prezimujejo. Samec je tisti, ki se oglaša z značilnim kukuu in odganja tekmece, samica pa se spomladi oglaša z nenavadnim gostolečimi klici. Hrani se z žuželkami, med njimi tudi s kosmatimi gosenicami, ki jih drugi ptiči zavračajo. Je izrazita gnezditvena zajedavka. Samica znotraj svojega območja neprestano opazuje vedenje in premike drugih ptičev. Zasleduje eno samo vrsto, tisto, katere osebki so bili njeni krušni starši. Barvo jajc ima namreč prilagojeno njihovim. Območje tudi brani, deli ga z drugo samico le,  čer je bila ta rejenka druge vrste krušnih staršev in zato med njima ni pravega tekmovanja. Ko kukavica najde primerno gnezdo, navadno je samica šele začela nesti v njem, sem mu previdno približa, večinoma vzame v kljun jajce iz gnezda in hitro znese vanj svoje. Barva odloženega jajca se ujema z drugimi jajci v gnezdu, kar zagotavlja uspeh. Ukradeno jajce kukavica požre. 

Vir: Shutterstock

DIVJI PRAŠIČ

Divji prašiči živijo v vlažnih listnatih in mešanih gozdovih. Ustrezajo jim tudi močvirnati predeli. Živi na ozemlju celotne Slovenije, kjer se, tako kot v Evropi njegova številčnost povečuje. Približujejo se tudi mestom. Na urbana območja divje svinje privabljajo kupi smeti, ki jih odlagajo ljudje. So prenašalke najrazličnejše bolezni, uvrščene pa so med najbolj invazivne vrste na svetu in lahko preživijo v skoraj vsakem okolju. Njihovo število je po vsej Evropi močno naraslo, zadnje ocene kažejo, da jih je  okoli 10 milijonov. Živijo v tropih skupaj več samic in šibkejših samcev. Divji prašič je prednik domačega prašiča. Začetki udomačevanja segajo v 9. ali 8. tisočletje pred našim štetjem. Kjer pasejo prašiče v gozdovih, križanci med domačim in divjim prašičem niso nič izjemnega. Ta divja žival je zelo previdna, razumna, a tudi napadalna. So vsejedi in njegov želodec je kot vreča. Samci se samicam pridružijo v času parjenja (bukanja). 

Vir: Shutterstock