Precej prej, preden so se ljudje začeli govoriti, so se živali že znale  učinkovito sporazumevati. Vse živali rabijo zanesljiv in učinkovit način izražanja, da lahko sporočajo, kje so, se sporazumevajo pri dvorjenju ali pa opozarjajo na nevarnost. Ni dolgo nazaj, ko smo šele začeli razumevati zapletenost in potek izmenjave informacij pri živalih, kot so glasni kriki in vriski, sporočanje s plesom pri čebelah in oglašanje slonov, ki ga zaznavajo s stopali. Predstavljamo vam nekaj najbolj zanimivih načinov sporazumevanja.

Čebelji ples

Čebele slovijo po svoji vlogi za zagotavljanje visoko kakovostne hrane (med, matični mleček in cvetni prah) kot tudi drugih izdelkov, ki jih uporabljamo v zdravstvu in drugih panogah (čebelji vosek, propolis in čebelji strup). Največji doprinos čebel in drugih opraševalcev pa je opraševanje skoraj treh četrtin vseh rastlin, s katerimi proizvedemo 90 % svetovne hrane. Tretjina svetovne pridelave hrane je odvisna od čebel oziroma vsaka tretja žlica hrane je odvisna od opraševanja. Tako je od njih odvisen velik del kmetijskih pridelkov. V zadnjih letih čebelarji pogosto poročajo o izgubi celotnih kolonij čebel, kar se še posebej pogosto dogaja v zahodni Evropi, predvsem v Franciji, Belgiji, Nemčiji, Veliki Britaniji, Italiji in Španiji. V Evropi opraševanje večinoma opravijo čebele in trepetavke, veliko vlogo pri tem razmnoževalnem procesu rastlin pa imajo tudi metulji, vešče, hrošči in ose.

Čebele imajo zelo dobro razvit sistem sporazumevanja s plesom in dobro razumejo informacije ki si jih posredujejo na ta način. Čebele so socialne žuželke in živijo v visoko organizirani in zapleteni skupnosti. Panj in čebele so tesno povezani in delujejo usklajeno. Najpomembnejša  stvar, ki je v panju potrebna za preživetje je hrana. Čebele so razvile izjemen sistem sporazumevanja, s katerim lahko sporočajo kakšna je hrana, ki so jo našle in kje se nahaja. Lahko sporočijo tudi natančno smer, v katero morajo leteti druge, da bodo našle hrano. Čebela, ki je našla novo pašo, se vrne v panj in pleš po satju, ki je v panju nameščeno navpično, zato čebela pleše po navpični površini. Čebele si delo delijo in si sporočajo kje je dobra paša. 

Leta 1973 so Nobelovo nagrado za medicino dobili dr. Karl von Frisch, Konrad Lorenz in Nikolaas Tinbergen. Dobili so jo za raziskovanje vedenja živali. Danes jih imao za utemeljitelje etologije, vede o vedenju živali v njihovem naravnem okolju. Von Frisch je raziskoval čebele in odkril sposobnosti čebel, da v panju sporočajo pomembne informacije. Opravil je okoli 6000 opazovanj, analiziral čebele in ugotovil, da si čebele sporočajo informacije s krožnim plesom in z zibajočim plesom. 

Čebelji ples. Vir: Shutterstock

Čebele si morajo sporočilo plesa, ki jim ga prikaže delavka, ki se vrne s paše, prevesti, da vedo, v kateri smeri morajo leteti, da bodo tudi one prišle do dobre paše. Če je paša blizu panja, pleše čebela enostaven krožen ples. Na satju pleše v krogu najprej v eni smeri, potem se obrne in naredi krog še v drugo smer. Če pa je paša od panja oddaljena več kot 100m, pleše zibajoči ples. Ta je povsem drugačen. Čebela pleše po satju v panju in se podobno kot pri krožnem plesu giblje v krogih. Razlika je v tem, da se bo čebela na polovici kroga obrnila, odplesala po satju navzgor on se tem presekala krog na dve polovici. Na tej poti čebela hitro ziba zadek levo in desno. Ko pride na vrh kroga, spet zapleše v krogu, tokrat v obratni smeri. Potem krog spet preseka s plesom naravnost, v katerem ziba zadek. Čebela med plesom riše nekakšno široko osmico. Del plesa, v katerem ziba zadek, drugim čebelam pove, kakšen je kot med Soncem in smerjo, v kateri naj letijo iz panja do paše, pove pa tudi oddaljenost od paše. Sistem sporočanja je prilagodljiv in omogoča , da čebela sporoči položaj paše ne glede na položaj Sonca na nebu, ki se v času dneva spreminja. Čim počasneje ziba zadek na ravnem delu plesa, tem bolj oddaljena je paša. Če je paša na primer oddaljena 10 km, bo čebela v eni minuti zadek zazibala kar 25 – krat. Res neverjetno. 

Delavne čebele so izjemnega pomena za človeštvo. Vir: Shutterstock

Slikovito izražanje pavijanov

Poznamo pet vrst pavijanov. Podnevi si nabirajo hrano, ponoči pa spijo. Hranijo s tistim kar najdejo in niso izbirčni. Največ pojedo trave, jedo tudi listje, skorjo, jagodičevje, semena, cvetove, žuželke in kakšnega zajca, ribe, ptiče. Ko druge hrane primanjkuje, si izkopljejo tudi gomolje, ki jih druge opice ne jedo. Večino časa preživijo na tleh, na drevo gredo po hrano ali pa na njih prespijo, da so varni pred plenilci. 

Številne študije različnih vrst pavijanov so pokazale, da je njihovo oglašanje precej raznoliko. V naravi se pavijani sporazumevajo z zapletenim sistemom sporočil, ki vključuje držo telesa, izraz na obrazu in oglašanje. Pavijani sporočajo kaj čutijo in tudi kako močna so ta čustva. Njihovo sporazumevanje je tako zapleteno, da znanstveniki še dandanes ne vedo vsega. Nekateri trdijo, da se pavijani oglašajo na 30 različnih načinov, od vreščanja, kričanja, bevskanja, renčanja do opozorilnih klicev. Potem se sporazumevajo tudi s telesno držo, šobljenjem ustnic ali paleto obraznih mimik. V resnici so prav hecni, včasih pa grozljivi.  Ko pavijan široko zazeha, razkrije velike podočnike, kar je del opozorilnega vedenja ali grožnje. Napadalnost pokažejo z odprtim gobcem, pri čemer privzdignejo obrvi in pokažejo belino vek, takoj zatem pa pokažejo še zobe. Še bolj napadalen pavijan pa bo dvignil še dlako vzdolž hrbta in se grozeče oglašal ter močno udarjal z nogo ob tla. Če nenadoma preneha s tem, pomeni da se umika in podreja napadalcu. Pri tem naredi prestrašeni obraz, kotičke ust pa potegne navzgor. 

Grozeč izraz na pelikanovem obrazu. Vir: Shutterstock

Raziskovalci so ugotovili, da pavijani nekoliko spremenijo glasove glede na sporočilo, ki ga posredujejo. Pri bevskanju, s katerim so hoteli vzpostaviti stik z drugimi pavijani v tropu ali pa z mladičem, so uporabljali več tonalnih zvokov. Hrupnejše oglašanje pomeni, da da so zagledali velikega plenilca in na nevarnost opozarjajo druge člane tropa. Med klici je bilo mogoče jasno razločiti klice, ki so opozarjali na krokodila, in klice, ki so opozarjali na mesojedega sesalca. 

Pavijan, ko se umika in podreja napadalcu in kotičke ust potegne navzgor. Vir: Shutterstock

Dober posluh pri kitih

Mnogi raziskovalci so mnenja, da je oglašanje kitov med najbolj zapletenimi načini glasovnega sporazumevanja v živalskem svetu. Njihovo oglašanje je primerljivo s petjem in te pesmi so sestavljene iz zaporedja ponavljajočih se glasov, ki se slišijo zelo daleč. Pojejo samo samci, predvsem v času parjenja, samci kita grbavca pa tudi v času velikih selitev. Lahko pa se sliši njihovo petje tudi pozno poleti in zgodaj jeseni pri prehranjevanju z majhnimi ribami. Vse kaže, da imajo različne vrste kitov različne pesmi. Ugotovili so celo, da se kiti iste vrste, ki živijo v različnih oceanih, oglašajo v svojih »narečjih«. Precej verjetno je, da si s petjem kiti sporočajo kej so, ko se hranijo in samci s petjem povedo samicam, da so blizu. 

Najbolj poznano je petje kita grbavca, ki je bilo znanstveno zabeleženo že leta 1971. Njihova pesem je sestavljena iz množice različnih tonov, od visokih do nizkih. Kit med petjem pesem večkrat ponovi. Pesem je sestavljena iz serije kratkih fraz, v katerih je pet do sedem vodilnih motivov, ki se ponavljajo. Pesem traja od pet minut do pol ure. 

Jata kitov grbavcev. Vir: Shutterstock

Sinji kit pa poje povsem drugače. Samci pojejo, da bi privabili samice. Njihova pesem pa je enostavna, ne izgubljajo časa pri osvajanju. Sestavljena je iz dveh menjajočih tonov, ki sta izredno glasna, trajata pa vsak približno 20 sekund. Ti kiti se zadržujejo veliko časa v mračnih globinah oceana. S svojim oglašanjem želi poudariti svojo velikost, kondicijo in moč. Vse to pa so podatki za samice, ki želijo izbrati najboljšega samca za svoje potomce. Sinji kiti pa pojejo tudi takrat, ko zaznajo druge kite iz svoje jate. Te pesmi so drugačne od tistega, ki ga uporabljajo za parjenje. 

Sinji kit se veliko časa zadržuje v mračnih globinah. Vir: Shutterstock

Sinji kiti, ki živijo v različnih morjih sveta, se različno oglašajo in v njihovih pesmih se da jasno ločiti posamezna narečja. Prav tako se razlikujejo pesmi kitov, ki živijo v toplejših in plitvejših obalnih morjih od pesmi kitov, ki se potapljajo v velike globine.

Raziskovalci so opazili, da kiti med petjem pogosto spustijo v globino 20 – 25 m in da pri tem njihovo telo ni v vodoravnem položaju, ampak se postavijo z glavo navzdol pod kotom približno 45 stopinj. Ta položaj je značilen za le za kite med petjem, sicer ga ni mogoče opaziti. Verjetno je, da se kit v tem položaju najlažje oglaša, ali da se nastali glasovi v takem položaju najbolje prenašajo skozi vodo. Lepota in skrivnostnost pesmi kitov še naprej ostaja izziv generacijam znanstvenikom.

Zaznavanje infrazvoka pri slonih

Infrazvok se v naravi pogosto pojavlja. Nastane na primer med nevihto pri grmenju ali pri zelo močnem vetru. Zvoki z zelo nizko frekvenco nastajajo tudi pri valovanju oceanov, pri vulkanskih izbruhih, cunamijih in potresih. Tudi letala, nekateri stroji in motorji ter eksplozije so lahko vir infrazvoka.

Že dolgo je znano, da se sloni oglašajo na različne načine, kot sta trobljenje in rjovenje. V zadnjih desetletjih pa je znano, da se samice oglašajo nekakšnim godrnjanjem, ki je na meji slišnosti za nas ljudi, širi pa se zelo daleč. To infrazvočno godrnjanje nastane s tresenjem glasilk v grlu. Sloni lahko infrazvočne glasove tudi slišijo, ne ve pa se v kolikšni meri se z njimi sporazumevajo. Pri slonih, ki živijo v bolj gozdnatih pokrajinah, so ugotovili, da se lahko oglašajo z najnižjim znanim infrazvokom s frekvenco samo 5Hz. Če so vremenske razmere dobre, se ti glasovi lahko slišijo na območju 100 kvadratnih kilometrov. To slonovo godrnjanje se lahko sliši tako skozi zemljo kot skozi zrak. Za slone je to pomembno, saj prehodijo ogromne razdalje in s pomočjo infrazvoka ohranjajo stik s svojo čredo in se opozarjajo na morebitne nevarnosti 

Še vedno pa se ne ve, kako sloni zaznavajo infrazvok, kako ga razpoznajo in obdelajo. Nekateri raziskovalci menijo, da se vsaj en del infrazvočnega oglašanja prenaša skozi tla, tako da sloni zaznajo s stopali. Tudi slonova velika ušesa bi lahko bila sprejemnik infrazvoka, ki se širi po zraku. 

Sloni zaznavajo infrazvok z ušesi, hkrati pa tudi s stopali in celo s trobcem. Vir: Shutterstock

https://www.shutterstock.com/image-photo/excited-baby-african-elephant-running-waterhole-60447496

Razposajeni slonji mladiček. Vir: Shutterstock

Živali medsebojno komunicirajo iz istih razlogov kot ljudje; drugim živim bitjem želijo nekaj sporočiti, kajti življenje brez komunikacije bi bilo velik kaos.