Tritedenska etapna kolesarska dirka Tour de France (Dirka po Franciji) je ena najbolj napornih preizkušenj na svetu. Oči športne javnosti so julija uprte v to znamenito dirko z najdaljšo tradicijo. Sloviti Giro d’Italia (Dirka po Italiji) je sicer le štiri leta mlajši, a najstarejša dirka na svetu je francoska kolesarska pentlja. Eden od dejavnikov, zaradi katerega je to najpomembnejša kolesarska dirka na svetu, je tudi dejstvo, da je konkurenca na njej najmočnejša, da je julij kolesarski vrhunec sezone in da jo podpirajo pokrovitelji z vsega sveta, ki se ne umaknejo kljub številnim škandalom, povezanim z dopingom. Vse skupaj pa popestrijo še izjemna pokrajina, neskončni klanci in prelazi, številni navijači, zadnja leta pa tudi slovenski kolesarji z nepozabnimi predstavami. Dirke nekajkrat med vojnama niso izvedli.

ZAČETKI

Prva izvedba Dirke po Franciji je bil zadnji poskus, da bi rešili francoski športni časopis L’Auto, ki je izgubljal ostro bitko za naklado. Njegov urednik Henri Desgranger je bil drzen športni asket, ki je takoj pograbil idejo, da bi poslal kolesarje na divjo šestetapno dirko po Franciji, kot je predlagal njegov novinarski pripravnik Geo Lefevre ob kozarcu chablisa in jastogu, ko sta iskala odmevne zgodbe, da bi rešila časopis v krizi. To je bil nor načrt, ki pa je imel celo možnost, da se obnese. Kolesarji tistega časa niso bili navdušeni nad tem »herojskim« dirkanjem po cestah, ki so bile bolj primerne za kopita kot za kolesa. Zbrati dovolj tekmovalcev za dirko je pomenilo podkupovanje brezposelnih delavcev iz predmestij Pariza, med njimi tudi mesarja, kovača, dimnikarja in rokoborca. Na startni črti ob kavarni Au Reveil Martin v Montgeronu južno od Pariza se je zbralo 60 mož. Zmagovalec prve dirke leta 1903 je postal v Italiji rojeni Francoz Maurice Garin. Organizatorji so imeli v prvih letih ogromno težav, saj so si številni kolesarji na vse kriplje poskušali skrajšati pot do cilja. Garin je leta 1904 uporabil kar vlak. Ker je bil dobro znan, so ga opazili in je bil diskvalificiran. Direktor Henri Desgrange se je leta 1919 odločil, da mora vodilni kolesar izstopati iz glavnine. Časopis L’Auto se je tiskal na rumenih straneh in Francoz Eugene Christophe je v Grenoblu postal prvi kolesar, ki je oblekel rumeno majico.

Rdeča laterna je v zgodovini Dirke po Franciji neuradno priznanje za kolesarje, ki v skupni razvrstitvi končajo na zadnjem mestu Toura. Ime rdeča laterna izvira iz rdeče svetilke, ki je bila nekoč obešena na zadnjem vagonu vlaka in je strojevodje opozarjala na nevarnost v daljavi. Na fotografiji leta 1927 laterno, izdelano iz pločevinke, prejema Jacques Pfister (levo) od Pierra Claesa.

NAJBOLJŠI MED JUNAKI

Štirje kolesarji so na Touru dosegli pet skupnih zmag. Najprej je to uspelo Francozu Jacquesu Anquetilu, v sedemdesetih je kraljeval Eddy Merckx, osemdeseta leta so bila zaznamovana z dominacijo Bernarda Hinaulta. Med letoma 1991 in 1995 je pet zaporednih zmag nanizal Bask Miguel Indurain.
Anquetil je zaznamoval kolesarstvo s svojim izjemnim talentom, inovativnim treningom in neomajno voljo do zmage. Njegova zadnja zmaga je bila najbolj odmevna. Anquetil se je za zmago boril z ljubljencem občinstva Raymondom Poulidorjem, za katerega je navijalo več kot 100 tisoč razgretih Francozov na vzponu do Puy De Doma. Anquetil si je privozil dovolj prednosti, v tej gorski etapi pa mu je njegov trener natočil kar šampanjec v kozarec in ga s tem spodbudil k boljši vožnji. V Parizu je Anquetil prehitel Poulidorja za 55 sekund. Raymond Poulidor (popularni Pou Pou) se je za vedno zapisal v srca kolesarskih navdušencev, v skupni razvrstitvi je bil trikrat na 2. mestu in petkrat na 3. mestu.

Najbolj odmevna in legendarna zmaga Francoza Jacquesa Anquetila je bila leta 1965, ko je zmagal petič in zadnjič na Dirki po Franciji. Za zmago se je boril z ljubljencem občinstva, prav tako Francozom Raymondom Poulidorjem (popularni Pou Pou), za katerega je navijalo več kot 100 tisoč razgretih rojakov na vzponu do Puy De Doma. Pou Pou je bil večno drugi. Množica ga je občudovala zaradi vztrajnosti in borbenosti. Poulidor je napadel, vendar je Anquetilu kljub temu uspelo ohraniti dovolj prednosti.

Eddy Merckx, znan tudi kot Kanibal zaradi nenasitnega apetita po zmagah, je eden največjih kolesarskih šampionov vseh časov. Na Dirki po Franciji je prvič zmagal leta 1969. Na Touru je leta 1969 osvojil vse tri prestižne majice, kar ni uspelo nobenemu pred in za njim. Po zmagi leta 1974 je leta 1975 poskušal zmagati še šestič. Rumeno majico je nosil že osem dni, Francozi ga niso marali, ker je prihajal iz Belgije. V 14. etapi ga je neki gledalec močno udaril, Merckx je padel s kolesa in s hudimi bolečinami nadaljeval do konca dirke. Zmagal je Francoz Bernard Thevenet, Merckx je končal na 2. mestu tri minute za njim. Eddy je rumeno majico nosil rekordnih 95 dni.

Bernard Hinault je bil zadnji veliki francoski kolesarski šampion. Prvi dve zmagi je dosegel v letih 1978 in 1979, leta 1980 pa je zaradi hude poškodbe kolena moral predčasno končati dirko, ko je bil na poti k tretji zaporedni zmagi. V naslednjih dveh letih je s svojo odlično ekipo Renault znova zlahka zmagal. Zmaga Bernarda Hinaulta leta 1985 je še vedno zadnja francoska zmaga na domači dirki.

Tako želeno šesto zmago je poskušal doseči tudi Miguel Indurain. Leta 1991 mu je z neverjetno dominacijo v kronometrih uspelo priti do prve skupne zmage. Bil je mojster taktike, ki je znal izkoristiti vsak del dirke v svojo korist. Odlično je kontroliral najnevarnejše tekmece v gorskih etapah.

Ni najtežji. Niti najdaljši. Ni vedno vključen na Tour de France. V številnih pogledih ga prekašajo vzponi na Mt. Ventoux, Tourmalet ali Galibier, a vseeno – Alpe d’Huez ima največji čar. Je najbolj kultni vzpon najslovitejše kolesarske dirke na svetu Tour de France.

LANCE ARMSTRONG – PADLI KOLESARSKI BOG

Leta 1999 se je začela vladavina Lancea Armstronga. Oktobra 1996 je celotno kolesarsko javnost pretresla novica, da ima Lance raka na modih, ki se je razširil na pljuča in možgane. Zdravniki so mu napovedali le 20-odstotno možnost za preživetje. V ekipi Cofidis niso več verjeli v njegovo vrnitev, zato je prestopil v US Postal in leta 1999 prvič zmagal na Touru. Začela se je prava kolesarska pravljica. Njegov sistem treninga je bil popolnoma podrejen Touru, celo sezono se je pripravljal le na tritedenski obračun na francoskih cestah. Julija 2005 je še sedmič ugnal vse nasprotnike. Že med njegovimi velikimi podvigi se je veliko govorilo o dopingu. Po koncu kariere so ga obtožili številni moštveni kolegi. Tyler Hamilton je napisal odmevno knjigo Skrivna dirka. Leta 2012 so Armstrongu vzeli vseh sedem naslovov zmagovalca Dirke po Franciji in mu dosmrtno prepovedali nastopati. Leta 2013 je Armstrong priznal, da si je med vsemi sedmimi zmagami na Dirki po Franciji pomagal z uživanjem nedovoljenih sredstev. Med drugim je uporabljal transfuzijo krvi, EPO, testosteron, kortizon in rastni hormon. Po njegovem mnenju na Touru ni bilo mogoče zmagati brez dopinga.

Na Dirki po Franciji so padci pogosti. Na sliki padec Lancea Armstronga na Touru 2003, v katerega je bil vpleten tudi Mayo. V zgodovini dirke so trije kolesarji umrli. Leta 1935 je Španec Francisco Cepeda padel pri spustu s prelaza Galibier. Leta 1967 je Tomu Simpsonu odpovedalo srce. Leta 1995 je Italijan Fabio Casartelli pri hitrosti 88 km/h padel pri spustu s Col de Portet d’Aspeta.

SLOVENCI NA DIRKI PO FRANCIJI

Že leta 1936 je kot Jugoslovan na Touru nastopil Franc Abulnar, ki je odstopil v 9. etapi. Primož Čerin je leta 1986 zasedel 32. mesto, leta 1989 pa mu je pripadlo 40. mesto. Jure Pavlič je prvič nastopil na Touru leta 1989, ko je zasedel 74. mesto. Leta 1991 je dirko končal na 134. mestu. Andrej Hauptman je leta 2002 dosegel najboljšo slovensko etapno uvrstitev. V 3. etapi je končal na sijajnem 4. mestu. Le mesto slabše se je leta 2000 uvrstil Zoran Klemenčič, a ni mu uspelo priti do Pariza. Martin Hvastija je na Touru nastopil dvakrat. Leta 2002 je zasedel 128. mesto. Dvakrat je na Touru nastopil tudi Simon Špilak, leta 2009 je končal na 109. mestu, leto zatem pa je odstopil v 17. etapi. Po en nastop na dirki sta zbrala Gorazd Štangelj, ki je zasedel 87. mesto leta 2005, in Matej Mugerli, ki je dirko končal na 118. mestu leta 2006.

Tadej Valjavec se je zares izkazal v skupnem seštevku. Nastopil je trikrat (leta 2006, 2007 in 2008) in zasedel 16., 18. in 9. mesto v skupnem seštevku. Njegova najboljša etapna uvrstitev je 7. mesto v 16. etapi iz leta 2008.

Jani Brajkovič, ki je leta 2010 v ekipi RadioShack pomagal Lanceu Armstrongu in končal na 43. mestu, je leta 2011 odstopil v peti etapi zaradi zlomljene ključnice. Leta 2012 je v Pariz pripeljal na devetem mestu.

Kristjan Koren je postal rekorder po številu nastopov. Med letoma 2010 in 2018 je bil na startu kar osemkrat. Vedno se je izkazal v vlogi pomočnika.

Prav posebno zgodbo je spisal Primož Roglič. Leta 2017 je dobil 17. etapo in osvojil prvo slovensko etapno zmago na Touru. Zasavec je odločilni napad sprožil 34 kilometrov pred ciljem na vzponu na znameniti prelaz Galibier, nato pa v spustu do Serre Chevalierja še povečal naskok pred tekmeci. Roglič je še bolj blestel na Touru 2018 in ga končal na skupno četrtem mestu.

KO DIRKO PO FRANCIJI ZAVZAMEJO SLOVENCI

Leta 2020 je bilo za Slovence nepozabno leto na Touru z dvojno slovensko zmago in zgodbo, povsem primerno za filmsko uspešnico. Roglič je imel pred zadnjim kronometrom 57 sekund prednosti pred Pogačarjem. Predzadnji dan je bila na sporedu vožnja na čas na strmi La Planche des Belles Filles. Pogačar je z življenjsko predstavo kar za minuto in 56 sekund prehitel Rogliča, ki je bil popolnoma pri koncu z močmi. To je bil najbolj dramatičen finale Dirke po Franciji vseh časov.

Tadej Pogačar v rumeni majici na čelu pelotona na mostu Pont Neuf, ki je najstarejši stoječi most čez reko Seno v Parizu v Franciji, v zadnji etapi Dirke po Franciji leta 2020, ko je po epskem dvoboju s Primožem Rogličem osvojil svoj prvi naslov zmagovalca najprestižnejše in najbolj znane cestne kolesarske dirke na svetu.

Pogačar je na Elizejskih poljanah uradno postal drugi najmlajši zmagovalec Toura. Mlajši je bil le Henri Cornet leta 1904. V Parizu je dvignil prestižni pokal dan pred 22. rojstnim dnevom. Postal je prvi debitant po Francozu Laurentu Fignonu, ki je Tour osvojil leta 1983. Hkrati je postal sploh prvi kolesar, ki je hkrati oblekel rumeno majico zmagovalca, pikčasto za najboljšega hribolazca ter belo za najboljšega mladega kolesarja.

Dve drugi mesti je v 14. in 19. etapi osvojil tudi Luka Mezgec in s tem zaokrožil sanjski Tour za Slovenijo.
Leta 2021 je Tadej Pogačar spet premagal vse pasti in napore ter drugič zapored osvojil največjo kolesarsko dirko na svetu. Leta 2022 in 2023 je končal na drugem mestu, obakrat za Dancem Jonasom Vingegaardom. Veliko razlogov za izjemen rezultat ima najboljši kolesar na svetu tudi letos, ko bodo številni ljubitelji kolesarja spet romali na dirko vseh dirk ali pa zavzeto navijali pred televizijskimi zasloni. Srečno junakom na pedalih!

Ko se bo ob vsakoletni največji kolesarski dirki na svetu govorilo o največjih dramah boja za rumeno majico, bo poleg dvoboja iz leta 1989 (Fignon – LeMond) vedno omenjen tudi slovenski dvoboj Roglič – Pogačar leta 2020. Na sliki prizor, ki se je zapisal v kolesarsko zgodovino in slovenski kolektivni spomin.