Svet danes ceni hitre rešitve, všečke, takojšnje odzive, rezultate brez čakanja. A obstajajo poklici, pri katerih se čas ne da pospešiti. Goslar je eden izmed njih. Delo v tišini delavnice, v počasnem ritmu rok, ki spoštujejo les in mu znajo prisluhniti. Pri dobrem goslarju se čas v resnici ustavi – ker se mora. Ko v to že samo po sebi starodavno obrt vstopi še slovenski les, star 6.500 let, zgodba dobi skoraj čarobno razsežnost. Les, ki je tisočletja ležal skrit v mulju na dnu kotanje, je dobil novo življenje. Zgodba mojstra goslarja Daniela Muska je dokaz, da sta čas in potrpežljivost še vedno vrednoti – čeprav ju sodobni svet pogosto spregleda.

Odgovor, ki se je skrival v knjigi

Daniel Musek ni odraščal v družini, kjer bi bilo delo z lesom prva ljubezen. Dedek se je sicer ljubiteljsko ukvarjal z lesom, starša pa sta bila pravzaprav bibliotekarja. Odraščal je v Ljubljani, kjer je že v osnovni šoli obiskoval modelarski krožek in bil uspešen na tekmovanjih z letalskimi modeli. Ukvarjal se je tudi z lokostrelstvom, že zgodaj pa ga je zanimala klasična glasba in umetnost. Les in delo z njim je tako počasi in z malimi odmerki zapolnjevalo Danielovo odraščanje. Usoda je bila zapečatena ob obisku mame, ki je delala v Narodno univerzitetni knjižnici. Tam se je v rokah Daniela znašla knjiga Franja Kresnika Starotalijansko umijeće građenja gudačkih instrumenata. Ko je videl to knjigo je takoj vedel, da bo goslar. To ni bila odločitev, temveč prepoznanje – redka sposobnost, da v nečem zunaj sebe takoj prepoznaš to, kar že nosiš v sebi. Edino vprašanje, ki je še videlo v zraku, je bilo kako do tega priti. V bližini doma je živel takrat edini poklicni goslar v Sloveniji Vilim Demšar, ki sodi med najvidnejše slovenske goslarje. Deloval je tudi kot profesor violine in kot violist v različnih profesionalnih orkestrih. Daniel nam je omenil, da brez njega tudi on ne bi bil, kar je. Gimnazijska leta je po pouku preživljal pri mojstru, marsičesa o lesu se je kasneje naučil tudi na lesarskem oddelku biotehniške fakultete, a se je zavedal, da bo za dosego njegovih ciljev najbolje, da šolanje nadaljuje v zibelki goslarstva, italijanski Cremoni, od koder izvirajo največji mojstri tega poklica: Amati, Guarneri, Stradivari. Da bi lahko vstopil že v tretji letnik, je bil pogoj igranje enega izmed godal. Tudi pri tem je Danielu, ki je sicer znal igrati klasično kitaro, pomagal mojster Vilim. Če se na Mednarodno šolo za izdelovanje inštrumentov Antonio Stradivari v Cremoni želiš vpisati v prvi letnik, se igranja enega izmed godal naučiš med študijem. Daniel je imel dovolj znanja, da je na šoli igral pri prvih violinah pri komornem orkestru. Po končanem šolanju je tam ostal še nekaj časa. Za mojstrski izpit so ga dodelili v eno od delavnic, kjer je v treh mesecih moral izdelati violino. V Cremoni je tako ostal pet let.

Mojster goslar Daniel Musek je igral že na več stradivark, pa še naletel na tako dobro zvenečo, kot je violina iz čadrske jelke! Glasbeniki, ki so jo preskusili, so bili navdušeni, presegla je vsa pričakovanja.

Začetek samostojne poti in miren pristan v Škofji Loki

Po vrnitvi iz Cremone je Daniel že imel delavnico in vso potrebno orodje, a je nekaj časa iskal primeren kraj za ustvarjanje in življenje. Na koncu sta z ženo Anjo našla ugodno stanovanje v Škofji Loki. Verjetno si je težko predstavljati bolj primerno mesto za dve umetniški duši kot je majhna, butična, srednjeveška Škofja Loka, poseben kraj poln zgodb, ki te s svojim značajem takoj pripravi na umetniško ustvarjanje in precizno delo, kot je izdelovanje godal. Ob Danielu je v mestu našla svoj prostor za ustvarjanje tudi žena Anja Musek, po izobrazbi sicer krajinska arhitektka, ki se sedaj posveča ustvarjanju unikatnih oblačil, modnih dodatkov in izdelkov za dom v prastari tehniki mokrega polstenja (oz. filcanja). Daniel ima delavnico v prvem nadstropju hiške (Cankarjev trg 6), ki stoji nasproti škofjeloške cerkve, Anja ustvarja, prireja delavnice, tečaje in predstavitve polstenja v pritličju. 

Stanjševanje obodov violončela, ki jih tudi izdeluje mojster Musek. Na fotografiji izjemen balkanski javor, ki ga je danes zelo težko najti.

Zlata doba in njen odmev

Izdelovanje violin se je razvilo v severni Italiji v 16. stoletju, predvsem v mestu Cremona. Goslarstvo se ni učilo iz knjig, temveč izključno z vajeništvom. Znanje se je prenašalo od mojstra na vajenca, z opazovanjem, ponavljanjem in dolgimi leti dela v delavnici. Najlepše zveneče violine v zgodovini so tiste, ki jih je izdelal Andrea Amati in člani njegove družine, violine Giuseppeja Guarnerija in Antonia Stradivarija, tako imenovane stradivarke, ki so tudi najbolj znane. Že pred industrijsko revolucijo v 19. stoletju se je vse spremenilo. V bistvu se je že po smrti Stradivarija (1644 –1737) prekinila tradicija ustnega izročila iz mojstra na vajenca. Prišlo je do razpada cehov. Zapirale so se delavnice, zvok je postal drugotnega pomena v primerjavi s hitrostjo in ceno. Šele v drugi polovici 20. stoletja se je začelo resno znanstveno in strokovno raziskovanje starih mojstrov. Simone Fernando Sacconi je bil največji strokovnjak vseh časov za vse violine. Ročno odprl in pregledal je več sto stradivark. Leta 1972 je izdal knjigo v kateri je rekonstruiral postopke izdelave. Ugotovil je, kako so violine izdelovali. Ni pa mogel dokončno pojasniti, zakaj zvenijo tako izjemno, kar velja še dandanes. Posebej znan je bil po poglobljenem preučevanju skrivnosti lakov s katerimi so bile zaščitene violine iz Cremone.

Musek izdeluje svoja glasbila povsem ročno po cremonski tradiciji iz dveh vrst lesa, smreke – prisega na italijanske iz doline Val di Fiemme, ki so jih uporabljali tudi stari cremonski mojstri in slovenskega javorja. Verjame, da bi se našlo kakšno mikrorastišče smreke s podobno težo in gostoto tudi v Sloveniji.

Med umetnostjo in inženirstvom

Mojstra Daniela sem povprašala, kaj vse vpliva na zvok violine. »Vse na violini, le da določeni deli prispevajo več,« je bil njegov odgovor. Zvok violine namreč ni rezultat enega dejavnika, temveč zapletenega prepleta materialov, konstrukcije in človeka. Goslar mora biti hkrati umetnik in inženir, pozoren poslušalec in poznavalec lesa, sposoben natančnih izračunov, a tudi potrpežljivega ročnega dela. Na zvok vplivajo lastnosti lesa, ki ga oblikujeta narava in čas, konstrukcijske rešitve, debeline, napetosti in nastavitve instrumenta, pa tudi način igranja in glasbenikova interpretacija. Ob vsem tem mora goslar upoštevati še želje naročnika – barvo zvoka, ergonomijo in videz – zato izdelava violine ni le obrt ali umetnost, temveč celostna znanost zvoka. Pri izdelavi violine ima vsak kos lesa svojo vlogo: pokrov je iz smreke, dno, obod in vrat z značilnim polžkom iz javorja, ubiralka iz ebenovine, vijaki pa iz evropskega pušpana, ebonovine ali palisandra. Če se želi približati zvoku starih italijanskih violin, mora biti izbira smreke zelo premišljena. Goslar Daniel Musek jo še danes dobi tam, kjer so jo našli tudi cremonski mojstri – v dolini Val di Fiemme. Tamkajšnja smreka je lažja, a hkrati izjemno gosto raščena, kar daje instrumentu poseben zven. Naročniki na njegova glasbila čakajo tudi do dve leti. Na njih igrajo mnogi domači in tuji solisti.

Mojstrovine izpod rok mojstra Daniela Muska.

Violina iz 6500 let stare jelke

V Posočju so bila pred nekaj leti odkrita debla jelke, stara približno 6.500 let, ki so se zaradi tisočletij ležanja v mokrem, z minerali bogatem okolju izjemno dobro ohranila. Znanstvene analize so potrdile starost in posebne lastnosti lesa v izvrstnem stanju, kar je odprlo redko priložnost za povezavo arheologije, naravoslovja in glasbene obrti. Daniel Musek se je povezal z brati Kutin iz Čadrga, ki so debla odkrili po naključju med obnovo pastirskih kalov. Po ogledu in dogovoru je iz enega od debel izdelal prvo violino, edinstven instrument, ki v sebi nosi zgodbo pradavnine in sodobno znanje vrhunskega goslarja. Odziv na zvok violine je bil izjemen. Daniel, ki je igral na več stradivark, še ni naletel na tako lepo zvenečo violino, kot je ta iz čadrske jelke. Glasbeniki, ki so jo preizkusili, so bili navdušeni. Lahko smo jo slišali na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti, 23. decembra 2025 in na nekaterih manjših dogodkih, ki jih skrbno izbere mojster Musek. To kar se je dogajalo na dnu kotanje, je lesu dalo lastnosti, na katere kot izdelovalec ne moreš vplivati. Gre za violino, ki je edinstvena ne le po zvoku, temveč po starosti in zgodbi lesa. 6.500 let stara jelka, iz katere je nastala, ter delo vrhunskega mojstra ustvarjata ekskluziven instrument, ki bi lahko postal ali pa je že – svetovni fenomen.

Daniel Musek in Jani Kutin ob pastirskem kalu v Čadrgu, kjer so pri obnovi na dnu v mulju odkrili debla okoli 6500 let stare jelke. Iz nje so že bratje Kutin izdelali nekaj manjših glasbil, Daniel pa je z brati stopil v kontakt in iz najlepšega debla jelke ustvaril violino, ki jo je poimenoval mati violin.

Goslar vizionar

Daniel Musek si je zadal izjemen cilj: iz lesa najboljšega hloda čadrske jelke želi v šestih do sedmih letih izdelati manjši ansambel godal. Krona bo godalni kvartet, dopolnjen s čelom in violo. Prav z izdelavo glasbil lahko lesu najbolj dvigujemo vrednost. Glasbila, še posebej violine so leseni izdelki z najvišjo dodano vrednostjo. V njih so majhne količine lesa, dodana vrednost pa je izredno visoka. Gre za ekskluzivno zgodbo svetovnega formata, saj so Stradivarke narejene iz lesa, starosti 300–400 let, medtem ko ima Daniel na voljo 6.500 let star les z neprimerljivo akustiko. Za izvedbo tako unikatnega projekta, ki bi hkrati predstavljal izjemno priložnost za promocijo slovenskega znanja, lepot in potenciala, potrebuje vlagatelja oziroma finančnega partnerja, ki bi verjel v idejo in bil pripravljen sodelovati. V Sloveniji je že navezal stik s potencialnimi kandidati in potekajo pogovori. Čeprav se zdi, da so možnosti majhne, Musek verjame, da bo kdo razumel obseg in pomen projekta. Močno si namreč želi, da zgodba ostane doma, zato te ideje še ni širil v tujino, čeprav sta ga že kontaktirala dva svetovno znana solista. Če bi želel projekt uresničil v predvidenem času, bi moral Daniel opustiti svojo redno dejavnost in stalna naročila – a odločitev je jasna: projekt je vreden vsakega truda. V mislih ima tudi ustanovo ali fundacijo, ki bi te inštrumente razstavljala, ob dogodkih ali koncertih pa bi na njih igrali glasbeniki. V prostoru bi si obiskovalci lahko ogledali tudi dokumentarni film o najdbi lesa in izdelavi glasbil, saj je Daniel že od samega začetka vedel za kako izjemno zgodbo gre, zato je vanjo vpletel izjemnega režiserja Aleša Žemljo, ki je vse skupaj dokumentiral. Film bi lahko luč sveta ugledal v roku dveh let, ko se bo podal na festivalsko pot. Celoten projekt, če bi uspel, bi poskusili umestiti tudi na sezam Unescove dediščine. Daniel Musek ni le mojster svojega poklica, temveč je človek, ki razume, da ima dediščina največjo vrednost takrat, ko jo znamo pretvoriti v prihodnost.

Na fotografije je prva z leve violinistka Lana Trotovšek, ki je na violine iz 6500 let stare jelke tudi zaigrala. Poleg nje ponosno stoji mojster goslar Daniel Musek, ki v rokah drži njegovo mojstrovino iz prazgodovinske čadrske jelke. Povsem desno stojita Samo in Jani Kutin iz Čadrga, ki sta skupaj še z bratom Gorazdom zaslužna, da je 6500 let stara jelka dobila novo življenje v obliki glasbil.