S pesmijo v srcu

Mengeš že od nekdaj slovi kot glasbeno mesto s pesmijo v srcu. Vse se je začelo leta 1884, ko je bila na pobudo 33 Mengšanov ustanovljena Mengeška godba. Ti so 2. novembra istega leta podpisali razglas za posojilo, da bi lahko kupili instrumente. Poleg tradicionalne narodno-zabavne prireditve Pod mengeško marelo, ima godba tudi tematski letni koncert. Zelo obiskan in priljubljen je božično-novoletni koncert, ki je klasično in zabavno obarvan, na njem pa se predstavijo različni domači solisti. Godba vsaj enkrat letno gostuje v tujini. Tako se občina Mengeš zaradi številnih izdelovalcev glasbil, ene najstarejših godb na slovenskem, glasbenega in kulturnega utripa ter glasbene trgovine Melodija glasbila upravičeno kiti z sloganom »S pesmijo v srcu.« Mengeš pa je znan tudi po prvi slovenski tovarni glasbenih inštrumentov Melodija Mengeš. Marsikdo še danes doma hrani ali igra na znane harmonike Melodija ali pa tiste, ki jih še vedno izdelujejo vrhunski mengeški mojstri izdelovanja tega najbolj priljubljenega slovenskega glasbila. Žal tovarne danes ni več, tako kot mnogo drugih izjemnih tovarn tistega časa iz bližnje in daljne okolice. Na srečo pa od leta 1995 uspešno tradicijo izdelovanja in prodaje inštrumentov nadaljuje Melodija Glasbila d.o.o.

Izdelovanje glasbenih inštrumentov pred letom 1945 v Sloveniji ni bilo kaj dosti razvito. S tem so se ukvarjali bolj posamezniki. Leta 1906 je sicer bila poznana ljubljanska delavnica Rudolfa Warbineka, v kateri so izdelovali predvsem klavirje. Izdelovalci harmonik pa so bili Josip Fleis v Ljubljani, Železnik na Vrhniki in Vaclav Schram v Celju, ki je imel trgovino in delavnico za popravilo glasbenih inštrumentov, kot je napisal dr. Ivan Zobec v reviji Les leta 1956. Lastniki teh obratov so bili Nemci, ki so ob osvoboditvi zapustili našo deželo. Tako je bilo z odločbo ministrstva za industrijo in rudarstvo LRS v Ljubljani leta 1946 ustanovljena Državna tovarna glasbil s sedežem v Mengšu. Temu podjetju se je dodelilo premoženje podjetij Stemberger & Melitzer in Avgust Šušteršič v Mengšu, Warbinek in Fleiss v ljubljani ter Schramm v Celju. Uprava Tovarne glasbil Mengeš je bila sprva še v Ljubljani, kjer so skrbeli, da se popravi in adaptira hiša v Mengšu.

Zgodovina zgradbe

In zakaj so se odločili, da bo sedež tovarne ravno v Mengšu? Tam je bilo veliko tovarniško poslopje, nekdaj tovarna slamnikov. Bila pa je v slabem stanju, potrebna prenove. Nekdaj je stala na tem mestu premožna kmečka hiša, last prednikov slovenskega pisatelja Janeza Trdine na katerega so v Mengšu zelo ponosni.   Pri hiši se je reklo po domače »pri Drmavovih.« Bila je ena najbolj premožnih hiš v Mengšu, a sčasoma so lastniki obubožali. Leta 1869 je kupil posestvo na javni dražbi Franc  Dolenc, učitelj v Mengšu. Njegova hči Marija  je nato leta 1880 odprodala dve parceli Nemcu Leopoldu  Melitzerju, ki se je ukvarjal z izdelovanjem slamnikov. Podrl je staro pritlično stavbo in sezidal na njenem mestu enonadstropno hišo, nasledniki pa so hišo dvignili v dvonadstropno ter sezidali še tri dvoriščne dvonadstropne trakte. Vdova Melitzer se je poročila s Stembergerjem in tako je nastalo podjetje Stemberger & Melitzer, ki pa je leta 1936 prodalo vse zemljišče, brez inventarja in strojev Dravski banovini v Ljubljani. Za obnovo in adaptacijo te zgradbe, v kateri so ustanovili tovarno glasbil, so bila potrebna velika sredstva, za katerega so najeli kredit in pričeli z delom spomladi 1946.

Po končanih adaptacijskih delih se je uprava preselila iz Ljubljane v Mengeš. Podružnice v Ljubljani in v Celju so šle v stečaj, njihovo premoženje pa se je preneslo na Tovarno glasbil Mengeš. 

Kolektiv si je čez nekaj let želel spremeniti ime podjetja, saj je beseda tovarna dajala vtis, da gre za serijsko izdelavo, v resnici pa so bila glasbila visokokvalitetni produkti večinoma ročnega dela. Od leta 1954 se je podjetje imenovalo Melodija. 

Melodija je imela leta 1953 predstavništvo v Beogradu, ki je pokrivalo področje Srbije, Makedonije, Bosne in Hercegovine in tri prodajalne in sicer v Ljubljani, na Reki in v Zagrebu. 

Začetki in prvih deset let

Na začetku so začeli obratovati s tremi oddelki: strojno – mizarski, harmonična ter mehanična delavnica, nekaj kasneje pa še oddelek za brenkala. Zelo dobro je bil opremljen strojno – mizarski oddelek, najslabše pa je bil opremljen mehanični oddelek, kjer so imeli v svojih skromnih začetkih le en vrtalni stroj, eno ročno stiskalnico in nekaj orodja. V začetku je imelo podjetje 3 uslužbence, 30 delavcev z vključno dvema strokovnjakoma. Delavci so bili izučeni mizarji, ki pa o glasbilarstvu niso vedeli nič. Sprva so dosegli le 20% plana, a z vztrajnostjo jim je nekako uspelo izdelati okrog 200 klavirskih harmonik in 1500 kitar. Uprava se je zavedala, da jim manjka stružnica, skobelni in brusilni stroj, stroj za navijanje strun in rezkalni stroj. Kmalu se je proizvodnja povečala. Naraslo je tudi število delavcev, saj je bilo proti  koncu leta 1947 že 65 delavcev in uslužbencev ter 8 učencev. Vendar so bili delavci večino nevešči glasbilarstva in so za izdelavo ene kitare potrebovali nad 20 delovnih ur, zato se je kmalu pokazala potreba po strokovnih delavcih, zlasti sta bila potrebna obratovodja in obratni knjigovodja, računovodja, komercialist in sekretar. Zgradili so prizidek h kotlarni in k sušilnici za les. Kmalu so izdelali 17 kitar na dan, harmonični oddelek pa je vsak tretji dan oddal eno harmoniko. Vsako leto so bili rezultati boljši, saj so že leta 1948 izdelali 8000 kosov glasbil. 

Seveda pa se je podjetje soočalo z mnogimi težavami. Velik del materiala, ki so ga zbrali ob ustanovitvi je bil že leta 1949 porabljen, skladišča prazna. Nekaj materiala so dobili od domačih mojstrov, nekaj iz uvoza. Domač material velikokrat ni ustrezal potrebam. Posebno so občutili pomanjkanje mehanik glasilk, strun in celuloida, saj je je ta material uvažal, uvoz pa je bil otežen. Zanimiv je podatek, da so na oddelku za brenkala problem pomanjkanja mehanik rešili tako, da so na kitare namesto mehanik, ki jih imajo kitare, montirali lesene ključe kot na violine. Tako se je v skladišču nabralo veliko takih kitar, namesto harmonik pa le lesene omarice brez glasilk. Kmalu so ta problem rešili s podjetjem Skip na Viču, ki je izdelalo mehanike. Glede glasilk pa je bil večji problem, saj je preteklo veliko časa, da so bile izdelane prve glasilke v mehanični delavnici in vloženega veliko truda, preden so bile  doma izdelane glasilke uporabne za glasbila. Začeli so izdelovati tudi nova glasbila in s tem ohranili delovna mesta. Izdelovali so tamburaške inštrumente in mandoline. 

Leta 1950 je delovni kolektiv prevzel tovarno v lastno upravljanje. Podjetje je bilo takrat v resnih težavah, saj so leto končali z veliko izgubo. Zavedali so se, da je potrebno material naročati pravočasno in skrbeti za kvaliteto izdelkov. Položaj se ni kaj dosti spremenil niti v letu 1951, ko so začeli izdelovati poleg novih vrst inštrumentov (violončelo, nov tip harmonike, činele) tudi pohištvo iz mehkega lesa in galanterijske predmete. Ustanovljen je bil tudi oddelke za violine. Tovarna je 3 delavce leto poprej poslala na 6 – mesečni tečaj izdelovanja violin v Beograd, ki ga je vodil priznani strokovnjak Karel Pařík – na Češkem  rojen arhitekt, ki je večino svojega življenja preživel v Sarajevu, kjer je zasnoval več kot sedemdeset večjih stavb. V Bosni in Hercegovini ga poznajo tudi kot Karlo Paržik. Prva violina je bila v tovarni izdelana leta 1951. Kmalu je šlo podjetju na bolje, saj je odpadla planska distribucija in so lahko svoje izdelke prosto prodajali. Tudi cene so se izdelkom precej dvignile. Izguba iz prejšnjega leta se je tako spremenila v dobiček. Da bi bil strojni park polno izkoriščen, je uprava leta 1952 povečala proizvodnjo galanterijskega blaga, saj je pri proizvodnji prihajalo do veliko javorjevih odpadkov, ki za glasbila niso bili uporabni, dobro pa se jih je dalo uporabiti za lesno galanterijo. V tem letu so uredili tudi skladišče za hitro vnetljive predmete in kopalnica za delavstvo, začeli pa so tudi s študijem glede izdelave ustnih harmonik (orglic). Tako sta predsednik upravnega odbora in direktor tovarne obiskala velesejem v Frankfurtu na Majni in tovarno Hohner, ki je že takrat in še danes izdeluje harmonike in orglice. Zanimala sta se zlasti za izdelavo glasilk, prav tako pa so pričeli v Melodiji junija 1953 izdelovati orglice. Prve niso bile kvalitetne, a se je kakovost s časoma izboljševala in povpraševanje po orglicah je naglo naraščalo. Celoletna produkcija orglic je bila 6863enostranskih in 37.759 dvostranskih kosov. Zaradi nepravočasne dobave škatlic za orglice s strani Kartonažne tovarne v Ljubljani in zaradi previsokih cen so v Melodiji Mengeš začeli sami izdelovati kovčke za harmonike, škatlice za orglice in etuije za violine.  Prav tako je naraščalo število zaposlenih na 260. Večinoma so bili to nekvalificirani delavci, ki so se morali delu šele priučiti. Da bi se mlajši delavci (do 20 let starosti) seznanili z osnovnimi glasbenimi pojmi, so morali obvezno obiskovati glasbeno šolo v Mengšu, ki so jo ustanovili prav zato, da bi vzgojili glasbeno primerno izobražen kader za delo v tovarni glasbil. 

V letu 1954 je Melodija Mengeš poskusila pospešiti prodajo svojih izdelkov z odprtjem lastnih prodajaln v Ljubljani, na Reki in naslednje leto v Zagrebu. Začeli so izdelovati črevnate strune, in se pripravljati na izdelavo kovinskih strun. Množila so se naročila za violine, klavirske in kromatične harmonike, kitare, tolkala,  jazz – garniture in orglice, katerih proizvodnja je znašala od 5000 do 6000 kosov mesečno. Poznane so bile orglice »Pastiček« in orglice »Pionir«. Tudi v tujini so se začeli zanimati za izdelke Melodije Mengeš. Tudi za Anglijo je bilo izdelano veliko število kitar, prav tako so se povezali s tovarno Hohner in Lubas, ki sta izdelovala harmonike. 

Najboljša in najslabša leta

Največ glasbenih inštrumentov so izdelali v letu 1965. Zaposlenih je bilo že 414 delavcev. Na trg so poslali 25.264 kitar različnih tipov in 310 harmonik. Del teh inštrumentov so izvozili v Ameriko, Anglijo, Francijo, Italijo, Nemčijo in na Švedsko. Žal je zaradi neprimernega transporta prišlo do poškodb in zlasti iz Amerike je prišlo veliko reklamacij. Istočasno so se kopičile težave v podjetju. Število zaposlenih se je zmanjšalo, izdelanega je bilo vse  manj, trgovske lokale pa so odprodali Jugotehniki. 

Proizvodnja glasbenih inštrumentov je v letu 1970 spet nekoliko narasla. Začeli so izdelovati diatonične harmonike, elektro – akustične instrumente in orkestrsko elektroniko, osvojili so tudi program zvočnih notnih tabel, ostalo pa so opustili. Leta 1977 so se združili s trgovskim podjetjem Jugotehnika. Tako je Melodija postala njen tozd. Prelomno leto za podjetje Melodija je bilo leto 1991. Tega leta se je Slovenija na odcepila od nekdanje države  in postala  samostojna država. Ta odločitev slovenskega ljudstva je vplivala na mnogo podjetij, med njimi tudi na Melodijo. Tržne razmere so se v trenutku spremenile. Večino inštrumentov, predvsem klavirskih harmonik in kitar so prodali v republike bivše SFRJ, diatonična harmonika, katero so prodajali predvsem na slovenskem trgu pa ni mogla pokriti izgub trga iz republik bivše Jugoslavije. V težkih razmerah je podjetje delovalo še nekaj let, nakar je leta 1995 sledil stečaj in Melodija  je kot blagovna znamka prišča v privatno last. Kupil jo je gospod Ciril Burgar, ki je bil takrat zaposlen v Melodiji. Danes je od nostalgične zgodbe ostala  Melodija glasbila d.o.o. s sedežem v Mengšu. Direktorica Vesna Razgoršek Burgar nam je prijazno pomagala pri sestavljanju zgodbe in nam priskrbela fotografije za kar se ji iskreno zahvaljujemo. Na Melodijo še danes spominja izjemno lepa glavna zgradba današnje  Melodije glasbila in prijeten vonj po lesu, lepilu in pogled na številna glasbila, ki jih podjetje uvaža, predvsem pa se oko ustavi na prelepih harmonikah, ki jih še vedno izdelujejo v podjetju zaposleni mojstri. 

Melodija je bila prava valilnica mojstrov izdelovanja glasbil. V sodelovanju z obrtno šolo je celo izobraževala za poklic glasbilarja. Zato ni nič nenavadnega, da je iz mengeškega podjetja, izšlo največ glasbilarskih mojstrov, ki še danes širijo tradicijo izdelave glasbil.

Kristina Galun