Maj je in vse več kolesarjev se odpravlja na daljše in pogostejše vožnje na prostem. Slovenci nismo samo kolesarski narod, smo tudi tekmovalni in radi med seboj primerjamo rezultate podvigov. Nekateri so odlični v dolgih vzponih in slabši na ravninah ali obrnjeno. A vsi si želimo dokazati moč in vzdržljivost. Med ljubiteljskimi kolesarji je prav biti dober v vožnji navkreber najbolj zaželena veščina. Pomembno je, da vzponov ne začenjamo prehitro. Zlato pravilo je, da je treba imeti dovolj moči v zadnji tretjini vzpona, in če nam to uspe, smo moči pravilno razporedili in tudi opravili vadbo, ki nam bo koristila in nas bo sčasoma popeljala do vse boljše uspešnosti. Še posebno pri daljših vzponih je zelo pomembno najti pravi ritem, pri tem mislimo na intenzivnost napora, hitrost dihanja in število vrtljajev, s katerim vrtimo pedala proti vrhu. V Sloveniji je ogromno zanimivih in zahtevnih vzponov. Izbrali smo šest najtežjih in tudi najbolj priljubljenih ciljev.

KRVAVEC

Kolesarski vzpon po asfaltni cesti na Krvavec oziroma do Planine Jezerca je nedvomno eden izmed najtežjih pri nas, bolj zahteven je morda samo še vzpon na Mangartsko sedlo. Iz Cerkelj oziroma bližnjega Gradu vas do Planine Jezerca, kjer se asfaltna podlaga konča, na slabih 12 kilometrih ceste čakajo skoraj 1.000 metrov vzpona, dva izjemno strma odseka, kjer naklon doseže tudi do 15 odstotkov, vmes nekaj ravnine, skoraj vso pot vas spremljajo izjemni razgledi, ki vam morda tu in tam lajšajo trpljenje. Že takoj na začetku se cesta postavi pokonci. Strmina ima skoraj konstantnih 10 odstotkov, nato ne popusti še naslednji poltretji kilometer. Začetka se je zato treba lotiti z enakomernim tempom in morda še z malo rezerve. Cilj je slabih 1.400 metrov nad morjem. Gre za eno najvišjih asfaltiranih cest pri nas, kjer so etape zaključevali tudi profesionalni kolesarji na Dirki po Sloveniji. To je tudi »domači« klanec Tadeja Pogačarja, ki ima čas 33:51.

MANGART

Gre za klasično kolesarsko turo po najspektakularnejši cesti pri nas. Kolesarji za vzpon na Mangartsko sedlo za izhodišče največkrat izberejo Log pod Mangartom. Visokogorsko cesto številne svetovne kolesarske revije upravičeno uvrščajo med kolesarske bisere. Mangartska cesta pelje visoko med vrhove Julijcev, pod mogočne stene četrte najvišje slovenske gore Mangart (2.679 metrov). Dvanajst kilometrov dolga cesta velja za najviše ležečo asfaltirano cesto v Sloveniji, njen povprečni naklon pa znaša dobrih devet odstotkov. Asfaltirali so jo leta 1995, ima 17 zavojev in pelje skozi pet predorov. Vožnja na Mangart zahteva dobro kolesarsko kondicijo, najboljši za vzpon s 1.425 metri višinske razlike iz Loga pod Mangartom (17,5 kilometra) potrebujejo le eno uro. Občutki in razgledi na vrhu pa nedvomno odtehtajo trpljenje, ki jih preživljajo kolesarji med pritiskanjem na pedala po tej gorski krasotici.

KUM

Marsikdo od profesionalnih in amaterskih kolesarjev postavi vzpon iz Trbovelj na Kum na sam vrh zahtevnosti. Gre za devet peklenskih kilometrov in pol, v katerih se kolesarji dvignejo za kar 1.000 metrov, povprečni naklon je 10,18 odstotka, vmes pa noge praktično nimajo časa za počitek. Tisti, ki so ga že občutili, pravijo, da te ta klanec vrže na hrbet, če ne grizeš kolen ob vsakem obratu. Kum je tudi najljubši klanec Primoža Rogliča, ki ga premaga v pol ure, drugi v uri ali več. Izhodišče poti je v Trbovljah pri mostu čez Savo, kjer cesta najprej zavije ostro desno, zatem pa takoj levo in začne se nepretrgan vzpon, ki traja skoraj do vrha oziroma nekajkrat malce popusti šele blizu vrha. Večji del poti je cesta asfaltirana, le na koncu je skoraj dva kilometra še vedno makadam (nazadnje je še bil), vendar v dobrem stanju, tako da je prevozna tudi s specialkami. Kum velja za eno izmed žlahtnih trofej med gorskimi in tudi cestnimi kolesarji.

VRŠIČ

V Sloveniji ima Vršič v svetu kolesarstva poseben predznak, saj spada med težje vzpone. Nekateri se ga lotijo iz Kranjske Gore, drugi iz Trente. Mi predstavljamo vzpon iz Trente, ki je tudi težji kot tisti iz Kranjske Gore, je pa res, da iz te smeri cesta ni tlakovana in je ljubiteljem kolesarjenja prizaneseno vsaj to. Dolžina vzpona je slabih 13 kilometrov, premagati je treba 26 serpentin. Povprečen naklon je 7,6 odstotka, največ pa 12 odstotkov. Naklon vzpona ne popusti niti za trenutek. Vzpon se začne na 620 metrih nadmorske višine pri vasici Trenta. Vrh prelaza leži na nadmorski višini 1611 metrov. Če bi bil ta klanec uvrščen na Dirko po Franciji, bi bil v prvi kategoriji. Poleg težkega vzpona cesto krasijo tudi prelepi pogledi na okoliške vršace in naravo, ki se dviga nad Sočo, ki jo je pa med težkim vzponom težko opaziti, a je trud poplačan na vrhu prelaza Vršič.

PAVLIČEVO SEDLO

Pavličevo sedlo je prelaz v Kamniško-Savinjskih Alpah na 1.339 metrih nadmorske višine visok in na orografski meji s Karavankami. Kolesarji se tega klanca lotijo iz slovenske smeri iz Solčave ali pa ga osvojijo iz avstrijske občine Železna Kapla-Bela (Eisenkappel-Vellach). Iz avstrijske smeri ima petkilometrski klanec povprečen naklon 9,98 %, pri čemer premagate 515 metrov višinske razlike. Iz Solčave pa je pot dolga skoraj 12 kilometrov s povprečnim naklonom 5,84 % in 681 premaganimi višinskimi metri. Pavličevo sedlo je tudi del 130 kilometrov dolge krožne poti okrog Kamniško-Savinjskih Alp, ki je izjemno priljubljena tako med dobro pripravljenimi kolesarji, ki jo prevozijo v enem dnevu, kot tudi med tistimi, ki svoj kolesarski izlet podaljšajo v večdnevno turo. Med cestnimi kolesarji je to zagotovo ena najbolj priljubljenih slikovitih tras, ki se imenuje tudi Maraton Alpe. Na njej premagate kar tri alpske prelaze: Jezerski vrh, Pavličevo sedlo in Črnivec – skupno 2.000 metrov višinske razlike.

SORIŠKA PLANINA

Soriška planina je drugi najvišji cestni alpski prelaz v Sloveniji. V poletni sezoni se lahko cestni kolesarji do Soriške planine povzpnejo iz treh strani; prek Železnikov in Sorice iz osrednje Slovenije, s primorske strani prek Podbrda in Petrovega Brda ter prek Bohinjske Bistrice iz Gorenjske. Če se vzpona lotite iz Bohinja, boste morali premagati 12-kilometrski klanec, ki ima v povprečju 6,15-odstotni naklon. Na vrhu bo za vami 761 metrov višinske razlike. Planina je poleti priljubljena tako med kolesarji kot med pohodniki, ki se lahko okrepčajo v dveh gostiščih ob vznožju vlečnic. Izberite svojo ljubšo aktivnost: pohodništvo ali kolesarjenje in pot pod noge! Seveda je Soriška planina lahko le vmesni cilj na daljši trasi. Pot s kolesom lahko nadaljujete skozi eno najlepših vasi v Sloveniji Sorico in se spustite vse do Škofje Loke, a potrebna bo še dolga pot, da se vrnete do izhodišča v Bohinju. Soriško planino obožujejo tudi gorski kolesarji.