Velika uspešnica Belo se pere na devetdeset je edina knjiga, ki jo je napisala Bronja Žakelj, je pa prevedena že v sedem jezikov.

S kresnikom nagrajeni avtobiografski roman Belo se pere na devetdeset, pretresljiv literarni prvenec Bronje Žakelj, je izšel leta 2018 in od takrat še ni končal uspešnega pohoda med bralci doma in v tujini. Roman je izšel pri založbi Beletrina in postal njihova najbolje prodajana knjiga vseh časov. Doslej je bil prodan v skoraj 21 tisoč izvodih, doživel devet ponatisov in bil preveden v sedem jezikov. Leta 2019 je bila največkrat izposojena knjiga slovenskega avtorja v slovenskih knjižnicah, leto za tem največkrat izposojena knjiga na splošno. Ker se trenutno že snema film, za katerega sta scenarij napisala Bronja Žakelj in Marko Naberšnik, ki bo film tudi režiral, je v številnih knjižnicah na roman spet treba čakati.

Bronja Žakelj in njena zgodba

Spodobi se, da najprej predstavimo avtorico uspešnice, ki je osvojila Slovenijo. Bronja Žakelj je Ljubljančanka, rojena leta 1969. Po izobrazbi je diplomirana novinarka, nekaj časa je delala v marketingu, danes dela v bančništvu. Bronja je pisala knjigo predvsem zase, brez pričakovanj. Ni iskala teme, o kateri bi pisala, ker je temo preprosto doživela in živela. Zgodba njene družine se ji je namreč zdela dovolj zanimiva, da je takoj vedela, o čem bo tekla beseda v romanu, ki se ga je lotila, ko sta otroka nekoliko odrasla. Avtorico je uspeh vseeno presenetil, kajti teme, kot so smrt, bolezen, umiranje in krhkost naših odnosov, niso nekaj, o čemer bi vsi radi govorili ali brali. Bronja brez olepševanja in tudi brez patetike opisuje svoje odraščanje, smrt mame ob koncu osnovne šole, spopadanje z rakom pri 20 letih, opisuje obdobje, ko se je smrtno ponesrečil njen mlajši brat, ter odhod babice, s katero sta si bili zelo blizu.

Bronja z mamo Mito in babico Dado v stanovanju na Vojkovi 11. Leta, ki jih je Bronja preživela na Vojkovi, so bila njena najbolj srečna.
Foto: osebni arhiv

Za vse, ki knjige še niste prebrali, pa bi jo morali, naj napišemo še nekaj spodbudnih stavkov. Pri branju se boste tudi zabavali, saj vas bo Bronja peljala skozi spomine, ki jih imamo vsi, ki smo odraščali in živeli v nekdanji skupni državi. Posebno zabaven je njen oče s svojimi kletvicami in izbira Jurija Zrneca za filmsko vlogo njenega očeta v prihajajočem filmu se zdi izvrstna. V zgodbo, ki zajema prvi del knjige, je avtorica vpletla tudi takratno aktualno politično in družbeno dogajanje in verjamemo, da bodo tudi vas pri branju tega dela romana prevzeli nostalgija in topli spomini. Člani njene družine in vsi, ki so polnili njihovo kuhinjo, so bili pisana druščina različnih političnih prepričanj, pa vendar so se imeli radi, predvsem pa so bili skupaj. To je bilo obdobje, ki je Bronji prineslo največ radosti in varnosti. Ta srečna leta so ji dala kapital za vse življenje in iz njih je črpala moč, ko je šlo enkrat vse zelo narobe.

Slika 3: Vojkova ulica – kraj srečnega otroštva. Družina je živela v zelo majhnem stanovanju, z vedno zakajeno in zelo polno kuhinjo, v kateri se je nenehno kuhalo, peklo, kockalo in kartalo. Delili so jo z množico obiskovalcev, ki so k družini prihajali nenapovedani, včasih niso niti pozvonili. Foto: osebni arhiv

Tišina, presekana s knjigo

Smrt matere je vedno težka, še zlasti pa je težko, če mamo izgubi otrok. Smrt Bronjine mame Mite pri 37 letih, ko je bila Bronja stara komaj 14 let, je močno zarezala v vse člane družine. Nihče in nič ni bilo več isto. Po tem dogodku je bila, kot opisuje Bronja, najhujša tišina. O mamini smrti se namreč doma niso pogovarjali, vse stiske so se potisnile pod preprogo. S tem so domači želeli zaščititi Bronjo in mlajšega brata Roka, a tišina je ob taki izgubi najslabša možna izbira. Bronja se o izgubi ni mogla pogovarjati niti z bratom, podpore ali pogovora pa ji niso zagotovili niti v šoli. Ta smrt ni bila nikoli predelana, nikoli odžalovana in mučna tišina je bila presekana pravzaprav šele z napisano knjigo. Ko jo je začela pisati, je o tem povedala tudi očetu in mu šele takrat zaupala, kako težko ji je bilo ob maminem odhodu. Očetu se je to zdelo nenavadno, češ saj je bila še otrok, mislil je, da je trpel samo on, kar kaže na pogosto napačno percepcijo in na nerazumevanje otroškega žalovanja. Otroci namreč žalujejo drugače kot odrasli in tudi če se zabavajo, se družijo, v sebi lahko še vedno zelo trpijo.

Bronja pisanja knjige sicer ni jemala kot terapije, a ko je enkrat izšla, ko so jo ljudje množično brali, je začutila olajšanje, saj je svojo izgubo končno lahko z nekom delila.

Življenje brez mame in nove preizkušnje

Po smrti matere so odnosi med preostalimi člani družine nekako razpadli. Tudi selitev z Vojkove na Gregorčičevo je bila usodna prelomnica. Vsi ljudje, ki so obiskovali družino na Vojkovi, so se porazgubili. Vlogo matere je prevzela babica Dada. Nato pa so Bronji pri 20 letih odkrili Hodgkinov limfom v tretjem stadiju, za katerim sta umrla že očetova sestrična in družinski prijatelj. Bronja je svojo bolezen neverjetno hitro sprejela in se z njo sprijaznila, ni se ji upirala, ni se ji niti predala, samo sprejela je dejstvo, na katero v tistem hipu ni imela vpliva. Volja in moč sta ji sicer občasno pojenjali, a v sebi je kljub vsemu imela globok občutek, da bo vse v redu. Zelo pomembno ji je bilo, da ji zdravnica nikoli ni obljubljala, da jo bo pozdravila, obljubila ji je le, da bo naredila vse, kar je v njeni moči, da jo pozdravi, zato ji je Bronja zelo zaupala. Bronja namreč ne mara puhlic in lažnih obljub, potrebuje le resnico, ki je zanjo odskočna deska, s katere se odžene ne le k udomačitvi bolezni, temveč tudi k iskanju rešitev in poti v življenje.

Pot v življenje je Bronja po enoletnem boju z boleznijo sicer našla, a je iz njenega življenja le dve leti po bolezni odšel mlajši brat Rok, ki se je ponesrečil v hribih, pozneje pa se je poslovila še babica Dada.

Bronja je leta 2018, prav času, ko sta bila njena otroka v letih, ko je sama izgubila mamo, znova zbolela za rakom na izvodilu trebušne slinavke. Kljub težki operaciji in zahtevnemu okrevanju je zmagala tudi v tej bitki in svojo prvo knjigo pol leta za tem srečna dočakala na nogah.

Nekaj let po materini smrti je Bronja zbolela za rakom še sama. Imela je 20 let. Komaj dobro se je pozdravila, ko se je v hribih pri 19 letih ubil njen mlajši brat Rok. Foto: osebni arhiv

Odziv družine

Knjigo je Bronja napisala po svojih spominih. Pomembna ji je bila le njena zgodba, in ne zgodba drugih. Spomin je subjektivna in selektivna izkušnja, zato si pri pisanju ni pomagala s spomini ožjih in širših družinskih članov, saj je menila, da potem ne bi več šlo za roman, temveč za neko drugo formo. Ji je pa veliko pomenilo, kaj bo o knjigi rekel oče, ki mu njegovega spopadanja z vsemi smrtmi in boleznimi ni nikoli očitala, saj je po njenem mnenju naredil, kar je pač znal in zmogel. Ko je bil rokopis napisan, mu ga je podarila za božič. Knjigo je menda prebral že prvo noč, a je ni komentiral. Šele ko se je Beletrina odločila, da bo roman izdala, in je Bronja k njemu prišla po »zeleno luč«, ji je povedal, da ga ne zanima, kaj si bo kdo mislil o njem, da je knjiga dobro napisana in naj jo kar objavijo. Bronji je odleglo predvsem, da je oče razumel, da v romanu ne gre za obračunavanje – ne z njim ne s komerkoli drugim, temveč da gre preprosto za zgodbo, ki je morala na papir, ki je morala med ljudi.

Zadnje besede

Belo se pere na devetdeset so bile zadnje besede njene matere v vročičnem polsnu dva dneva pred smrtjo in za Bronjo pomenijo več kot le gospodinjski napotek, saj v sebi nosijo simboliko – ko te namreč življenje umaže, ko te zapaca, se vse, kar se na tebi nabere, lahko opere le na najvišji temperaturi in na najvišjih obratih.

Poleg smrti pa se tudi sicer knjiga loteva tem, o katerih bi številni danes najraje molčali. Živimo namreč v družbi izumetničene realnosti, ki jo kreirajo družabna omrežja, živimo v družbi samoprevar, kjer morajo biti vsi srečni, lepi, zdravi, produktivni, nezlomljivi, v družbi, kjer teme, kot sta smrt in bolezen, nimajo kaj iskati. A soočanje s temi vprašanji prej ko slej čaka vse nas. Tudi soočanje z žalovanjem, za katero v današnjem svetu skorajda ni prostora. Dobo in način žalovanja bi nam najraje odmerjali, žalovati je treba tako, da drugih ne obremenjujemo, predvsem pa se moramo čim prej vrniti v vsakdanje življenje. A pri žalosti to tako ne gre. Tu ni bližnjic, tu »takoj« ne obstaja. V resnici pa v žalovanju tudi konca ni. Bolečina se obrusi, z leti zbledi, se zlije z nami, a zares ne izgine nikoli, saj ne žalujemo samo za tistim, kar je šlo, ampak tudi za tistim, česar nikoli ne bo. In če v takšni stiski kaj pomaga, je to pogovor, pomaga bližina tistih, ki nas ne samo poslušajo, ampak tudi slišijo in v naši bolečini razumejo.

V Ljubljani je maja padla prva klapa filma Belo se pere na devetdeset, ki nastaja po istoimenski knjižni uspešnici. Snemanje poteka pod režijsko taktirko Marka Naberšnika. Pri scenariju je sodelovala tudi Bronja Žakelj. Foto: Luka Matijevec

Snemanje filma

Maja se je začelo snemanje petega igranega celovečernega filma režiserja in scenarista Marka Naberšnika z naslovom Belo se pere na devetdeset.

Filmska ekipa bo na terenu 32 dni na lokacijah v Ljubljani, Trstu, Rovinju, Vidmu, na Vršiču, septembra bodo imeli še dodatnih osem snemalnih dni. V filmu igrajo številni znani slovenski igralci, kot so Jurij Zrnec (oče), Tjaša Železnik (mama), Lea Cok (starejša Bronja), Iva Kranjc Bagola (teta Marina), Saša Tabaković (stric Bojan) …

Velikokrat se zgodi, da je knjiga veliko boljša kot film, bralci pa razočarani. Vendar bi morali tudi bralci in pozneje gledalci razumeti, da film ni roman v slikah in da so pri filmu nujne redukcije. Tako kot v romanu ne moreš upodobiti vsega svojega življenja, tudi v filmu ne moreš upodobiti celotnega romana. Najboljši recept, ki vam ga lahko damo, je, da najprej preberete ta izjemni avtobiografski roman, nato pa si ogledate še film, ki bo zagotovo našel mesto v naših srcih, tako kot sta ga v naših srcih našla Bronja in njena zgodba.

Filmska ekipa bo na terenu 32 dni na lokacijah v Ljubljani, Trstu, Rovinju, Vidmu, na Vršiču do konca junija, dodatnih osem snemalnih dni pa bo konec septembra. Foto: Aleš Pavlin