Zapustiti varno službo, dom in rutino ter stopiti v neznano zahteva več kot pogum, zahteva vero vase. Jasna Tuta je leta 2009 začutila, da življenje, ki ga živi, ni tisto, ki si ga želi. Ni imela natančnega načrta, le jasen občutek, da želi spremembo in da mora na pot. Z enosmerno vozovnico je odletela na drugi konec sveta, sledilo je devet let jadranja po oceanu – od Avstralije, Nove Zelandije, Mehike pa vse do čarobne Francoske Polinezije, Cookovih otokov, Tonge in Fidžija. A morje jo je nazadnje nežno prineslo nazaj domov. Danes vodi skupine po domačem Jadranu, Francoski Polineziji, uči jadrati in piše knjige, v katere ujame skrivnosti vetra in zgodbe z morja. Je avtorica dveh knjižnih uspešnic – Moj svet sredi oceana in Vse barve Polinezije.

Slovenka, ki živi v Italiji

Jasna Tuta je Slovenka, ki sicer živi v Sesljanu v občini Devin Nabrežina nad Tržaškim zalivom. Z jadranjem se je prvič srečala pri šestih letih, a takrat ji ni bilo preveč všeč, saj še ni znala niti dobro plavati. Pozneje je sicer veliko časa preživela na morju in več kot deset let poučevala jadranje v domačem klubu. Jadrali so poleti, med vikendi in na Barcolani. Če živiš ob morju, ti bo to zagotovo zlezlo pod kožo in postalo tvoj dom, pravi Jasna. Postala je učiteljica razrednega pouka in poučevala na Otočcu in v Izoli. Počasi pa se je v njej prebujal nemir. Vleklo jo je v svet. Čutila je, da mora narediti spremembo. Več birokracije in načrtovanja kot resničnega ukvarjanja z otroki je dušilo tudi njeno delovno okolje. Spominja se, da je v iskanju odgovorov naredila kolaž iz revij. Iz njih je izrezala podobe, ki naj bi predstavljale tisto, kar bi rada bila, kar bi rada doživela in videla. Po mnogo letih je ta kolaž našla in na njem je bilo ogromno morskih živali, in tudi moški, podoben tistemu, ki ji je pozneje življenje obrnil na glavo. Ko ga je sestavljala, še ni mogla vedeti, da se ji bodo številne podobe uresničile v resničnem življenju. Sprememba se ni zgodila čez noč, o tem je razmišljala dolgo. Brala je zgodbe o ljudeh, ki so šli na pot za svojimi sanjami. Stara je bila 29 let, ko se je odpravila. Sprva se je nameravala vrniti čez eno leto, redno zaposliti in slediti ustaljenim vzorcem in navadam.

Morje človeka zasvoji. V časih, ko imamo vsega preveč, imeti manj lahko postane pravo bogastvo. Manj ropotanja, manj tehnologije, manj plastike in manj opravkov.

Na sledi svobodi

Jasni je svoboda najpomembnejša vrednota. Z nahrbtnikom na ramenih je prepotovala Tajsko, Malezijo in Avstralijo. V deželi tam spodaj je nekaj časa delala na kmetiji, nato tudi v lokalih in se pri tem učila jezika. Nekega dne je opazila oglas, da nekdo išče posadko za jadranje do Sydneyja, in tako spoznala Ricka. Do načrtovanega cilja nista prišla, saj sta ugotovila, da se zelo ujameta. Jadrnico sta usmerila proti Velikemu koralnemu grebenu in eno leto jadrala ob avstralski vzhodni obali. Ko je spoznala Ricka, je odkrila svet, za katerega ni vedela, da obstaja. Domov se je vrnila le toliko, da je prodala avto in uredila še nekaj drugih stvari. Življenje na jadrnici jo je prevzelo in skupaj sta začela sanjati o plutju čez ocean, a zato sta potrebovala boljšo jadrnico. Na koncu sta jo našla v Mehiki za 27 tisoč evrov. Junija 2011 sta se preselila na Calypso, potovalno jadrnico, dolgo 11 metrov. Naslednja tri leta sta jadrala ob zahodni mehiški obali in jadrnico pripravljala za oceansko jadranje. Potrebnih je bilo kar veliko ur dela in popravil. Slovo od Mehike je bilo težko, saj sta se zelo ujela s srčnimi, toplimi in veselimi domačini. Leta 2014 sta se odpravila na Tihi ocean – največjega od vseh oceanov. Njun cilj je bil Hiva Oa, drugi največji otok v Markeških otokih v Francoski Polineziji. Do cilja je bilo tri tisoč navtičnih milj (5.556 km) ali mesec dni jadranja brez kopnega.

Moorea je sosednji otok Tahitija. Iz prosojne lagune se dvigajo mogočni gorski vrhovi, ki ustvarjajo prepoznavno in robustno silhueto, vidno z zahodne obale Tahitija. Jasna je tu najraje plavala pod jadrnico in trenirala potapljanje na vdih.

Življenje na jadrnici

Življenje na jadrnici je lepo, romantično, je pa tudi nepredvidljivo, tesnobno in nevarno. Z nekom si deliš majhen prostor, in to je svojevrstna preizkušnja, na katero moraš biti pripravljen, omenja Jasna tudi v svoji knjigi. Pomembno je, da tudi na tako majhnem prostoru drugemu pustiš osebni prostor in prepoznaš, kdaj potrebuje čas zase. Znati se moraš potopiti v svoj svet. Pomagata meditacija in branje knjig, Jasna pa je tudi pisala. Na tako dogodivščino te ne more pripraviti noben priročnik, ker nikoli ne veš, kaj te čaka. Seveda je bil tudi pri Jasni prisoten strah, a v nevarnosti se je treba osredotočiti. Na barki ni časa za pregovarjanja, odločitev kapitana moraš sprejeti brez pripomb, tudi če se ne strinjaš in bi sam naredil drugače. To je bilo Jasni zelo težko sprejeti. Kapitan je eden in on odloča. Na jadrnici se moraš zavedati tudi, da nimaš vsega na razpolago, da je treba razmisliti in načrtovati vnaprej. Njun dan je bil sestavljen iz dela, ki ga je na jadrnici zelo veliko, spanja in prehranjevanja. Vsakih šest ur sta se izmenjevala na straži, medtem je drugi spal. Vreme je bilo kar prijazno. Najbolj nevihtni so bili pravzaprav začetni dnevi. Imela sta tudi kar nekaj dni brezvetrja, kar je še poseben preizkus, saj je pot dolga, ti pa bi se rad premikal hitro. Jasna in Rick namreč nista uporabljala motorja. Zanašala sta se zgolj na naravo. Samo enkrat sta na oceanu prižgala motor, in to zato, da bi bežala pred večjo nevihto. Najbolj pomembno je, da je na jadrnici dovolj zaloge vode. Čeprav sta je imela veliko, sta jo uporabljala le za pitje in umivanje zob, umivala sta se z morsko vodo ali z deževnico, saj je okrog ekvatorja veliko neviht in nalivov. Za hrano je Jasna dobro poskrbela, saj je pred izplutjem preudarno nakupila vse potrebno, kar je tudi sicer zelo pomembno pred vsakim jadranjem. Pri tem pomaga, da se naučiš tudi tehnik, da se ti hrana ne pokvari. Jajca na primer lahko hranimo zunaj hladilnika več mesecev, če jih premažemo z vazelinom. Veliko sta tudi ribarila. Pomemben mejnik za vse jadralce je prečenje ekvatorja. Tudi Jasna se tega trenutka rada spominja. Jadralci se takrat na poseben način poklonijo ekvatorju in vsem bogovom morja in vetra. Tudi Rick kot kapitan se je preoblekel v Neptuna, kralja morja, imel slavnostni govor, nato pa sta še nazdravila in prosila Neptuna, naj ju varuje tudi v spodnji hemisferi. Najlepše pa je, ko so jadra polna vetra in je jadrnica lepo nagnjena ter šiba skozi vodo kot raketa.

Življenje na jadrnici je lepo in romantično, a na dolgih plovbah je užitka malo, dela pa veliko. Najlepše pa je, ko so jadra polna vetra, jadrnica pa lepo nagnjena reže valove.

Francoska Polinezija – raj na zemlji

Po 32 dneh jadranja sta vrgla sidro v zalivu Tahauku na otoku Hiva Oa, kjer je bilo živahno. Najprej sta praznovala in si čestitala, nato pa sta raztegnila noge s hojo in tekom. Srečala sta jadrnice, s katerimi sta se prej vsak večer pogovarjala po radiu. Francoska Polinezija je res zelo daleč, zato je turistov malo. Je del Francije, Evropejci lahko tam živimo brez vizuma in lahko tam tudi delamo. Za jadrnice obstaja omejitev. Vsaka jadrnica, ne glede na registracijo, je lahko tam največ tri leta. Birokratsko gledano je veliko bolj preprosta država, da ne govorimo stroškovno. Precej manj potrebuješ za življenje, saj je narava radodarna vse leto. Delajo malo, ker zelo malo potrebujejo. Tam z denarjem v bistvu nimaš kaj dosti početi. Trgovin je malo. Na nekaterih otokih jih sploh ni. Živijo od narave, imajo sadje na drevesih, imajo ribe v morju, imajo kruhovec, tako da potrebujejo res zelo malo. Tudi Jasna in Rick sta kupovala sadje pri domačinih. Francija finančno zelo podpira to območje, tako da sta šolstvo in zdravstvo zastonj. Polna je bujnega zelenja, vsepovsod diši po svežem cvetju, domačini so izjemno prijazni in gostoljubni, predvsem pa tu čas teče povsem drugače. Počasi. Tu so barve polne življenja in Jasni vzamejo sapo vsakič, ko jih uzre. Tri leta sta jadrala med večjimi otoki Francoske Polinezije in uživala v večnem poletju. Ljudje tu so skromni, a strastni. Jasna se je od njih naučila mirnosti in uživanja v trenutku, brez občutka krivde. Za domačine sta pomembna glasba in ples. Ko se zvečeri se zberejo na pomolu, zaigrajo na ukulele, pojejo in se smejijo.

Z bujnimi smaragdnimi otoki in spektakularnimi koralnimi grebeni je potapljanje v Francoski Polineziji eno najboljših na svetu. Potapljači začetniki lahko raziskujejo koralne vrtove in mirne lagune, medtem ko se napredni potapljači lotevajo hitrih potopov v kanalih in »zidov morskih psov«, po katerih je ta destinacija znana.

Vrnitev domov

Nekaj let sta Jasna in Rick jadrala še po Cookovih otokih, Tongi in Fidžiju. Takrat je Jasna že čutila, da se kulturno precej razlikujemo od ljudi, ki živijo v na tem koščku raja. Priznava, da se lahko naveličaš tudi palm in sinjemodrih zalivov, predvsem pa je začela pogrešati svojo ustvarjalno plat. Vsakič, ko se je vrnila domov v Sesljan, se je težje odpravila nazaj. In tu so se poti strastnih morjeplovcev razšle. Jasna se je vrnila v njej najlepši zaliv na svetu – Sesljanski zaliv, ki je bil ob koncu 19. stoletja eno od najbolj priljubljenih obmorskih letovišč v Avstro-Ogrski, poleg Opatije in Gradeža. Nad zalivom se začenja tudi znana Rilkejeva pot, ki vodi vse do Devinskega gradu. Tu je zasidrana Jasnina jadrnica Tahuata, kadar ni na morju. Jadransko morje so njene domače vode. Obožuje letne čase, še posebno pomlad in jesen na morju. Jasna vas lahko nauči jadrati, z njo se lahko odpravite na dnevne ali večdnevne izlete po Jadranu. Z njo pa lahko doživite tudi Polinezijo. Do tja priletite z letalom, tam pa z Jasno na najetem katamaranu doživite življenje z najlepših razglednic. Najdete jo na spletni strani https://jasnatuta.com ali na profilu na Facebooku Jasna Tuta sailing in profilu na Instagramu @jasnatuta. V branje vam toplo priporočamo njeni knjigi, nova pa verjetno prihaja ob koncu leta. Morje je njen neskončni dom, kjer so se ji sanje razpele kot jadra in postale resničnost.

Jasna Tuta je svetovna popotnica in pisateljica, ki v srcu nosi svoj ljubljeni Sesljanski zaliv in kraško pokrajino. Teh korenin ji iz srca ni mogel iztrgati niti širni ocean in sanjske podobe Francoske Polinezije. V ozadju Devinski grad nad Sesljanskim zalivom.

.