»Glej, prijatelj: Drugi si reče ‘jaz bom zdravnik’ in postane zdravnik, zopet drugi ‘jaz bom napeljevalec kablov’ in postane napeljevalec kablov, ah, prijatelj, jaz nisem nič hotel, jaz nisem nič vedel […]«
Jože Plečnik v pismu prijatelju Alfredu Kastellitzu, 1929

Leto 2022 je vlada razglasila za Plečnikovo leto, saj mineva 150 let od rojstva arhitekta Jožeta Plečnika. Tudi mi se bomo v članku poklonili mojstru Plečniku, ki je zaznamoval arhitekturno krajino Slovenije in deloma tudi Evrope. Odbor za svetovno dediščino Unesca je na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine leta 2021 vpisal izbrana dela arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani. Seveda pa je Plečnik pustil velik in prepoznaven pečat tudi v drugih delih Slovenije in v tujini. Zunaj Ljubljane se je posvetil zlasti cerkveni arhitekturi, vključno s kapelicam in znamenji, deloma tudi drugim arhitekturnim nalogam v mestih, denimo v Kranju, Celju, Kočevju, Kamniku, in predvsem na podeželju. Plečnikovi učenci so nadaljevali arhitektovo delo in prispevali k temu, da njegov značilni slog ni utonil v pozabo. Iz časa gradnje Plečnikovih mojstrovin pa obstaja tudi nekaj čudovitih starih fotografij. Nekaj smo jih želeli predstaviti v članku. Fotografije nam je priskrbel Matjaž Šporar, čigar dedek Peter Naglič je bil ščetarski mojster in tovarnar iz Šmarce pri Kamniku. Zanimalo ga je veliko stvari, njegov največji hobi in strast pa je bila fotografija, ki ji je posvetil največ svojega prostega časa. Tako so nastale izvrstne fotografije.

Orlovski stadion, danes centralni stadion za Bežigradom

Stadion za Bežigradom je bil eden najzgodnejših telesnokulturnih objektov na Slovenskem. Najprej je bil načrtovan za telovadne nastope in shode katoliške orlovske organizacije. Uvod v začetek gradnje je bil veliki katoliški shod 26. avgusta 1923, združen s telovadnim nastopom orlov in orlic na mestu današnjega stadiona, kot piše konservatorka Mojca Arh Kos v knjigi Arhitekt Jože Plečnik: vodnik po spomenikih. Na mestu današnjega stadiona je bila že takrat izkopana jama, saj so zemljišče uporabljali kot gramoznico. Že takrat so za nastope zravnali dno gramoznice in uredili brežine. A vseeno gramoznica ni ustrezala tedanjim telovadnim standardom, zato se je društvo Orel odločilo za zidavo stadiona. V ta namen so ustanovili Zadrugo Stadion, za izdelavo načrtov pa zaprosili arhitekta Jožeta Plečnika. Znano je, da Plečnik ni bil ravno navdušen nad tem naročilom. Iskreno je priznal: »Jaz nisem družaben človek, družiti se že od nekdaj ne morem. Vidite, sokolstvo, orlovstvo, vse to je meni, se pravi mojemu srcu, tuje.« Bal se je tudi, da se bo gradnja zaradi pomanjkanja sredstev zavlekla, kar se je pozneje uresničilo, zato je gradnja potekala v dveh fazah. V podobi stadiona se pojavlja za Plečnika značilna uporaba materialov, kot so opeka, umetni kamen, kamen, cinkova pločevina in pa les. Prva faza zidave je potekala v letih 1925 in 1926. Zadruga je v letih 1926 in 1928 celo zbirala denar z loterijo.
V teh letih so pozidali južni zid, vzhodni zid in stebriščno lopo s tremi vhodi, nekaj stopnic in vhod na jugovzhodnem vogalu in postavili spominski steber. Druga faza zidave pa je potekala v letih 1935–1940. Takrat se je zgradila glorieta, ki se dviga nad celotno območje. Dopolnili so še stopničaste tribune s sedeži in zgradili mali tribuni. Na tem stadionu so potekale različne športne dejavnosti, predvsem nogometne tekme. Nekatere od njih so se zapisale v zgodovino nekdanjega jugoslovanskega in slovenskega športa in v srca številnih navijačev. Poleg tega je bil stadion namenjen tudi kulturnim in glasbenim prireditvam.

Urejanje nabrežij Ljubljanice

Ljubljanica je pogosto močno poplavljala Ljubljano, zato so jo že pred več sto leti poskušali ukrotiti. Proti koncu 18. stoletja so začeli izkopavati Gruberjev kanal. Tako so preusmerili vodo, ki je pritekala iz močvirja južno od Ljubljane. Barje so izsuševali še vse do začetka 20. stoletja. Po načrtih inženirja Ivana Podhagskega so v začetku 20. stoletja poglobili reko in kanal ter uredili bregove. Zaradi vojne so dela nadaljevali šele v letu 1930. Takrat so gospodarsko krizo reševali z javnimi gradbenimi deli. Skrb za urejanje rečne struge in bregov je prevzel na novo ustanovljeni deželni gradbeni oddelek, Plečnik pa je s tem dobil veliko naročilo, pri katerem je imel precej proste roke. Kot piše Peter Krečič, so tok reke Gradaščice po Plečnikovi zamisli regulirali med letoma 1930 in 1932. Z novo ureditvijo Gradaščice pa se je Plečnik lotil tudi prenove mostov, in sicer Trnovskega mostu, Petelinjega mostu oziroma brvi in gradnje novega Kolezijskega mostu, a te potem ni bilo. Do trnovske cerkve je oblikovan le levi breg.
Strugo Ljubljanice je reguliralo več gradbenih podjetij. Odvečno zemljo in kamenje so odvažali po železnici, ki so jo prav za ta namen postavili v središču Ljubljane. Izkopanega materiala je bilo zelo veliko, saj so strugo poglobili za tri metre. Na starih razglednicah je videti tudi parno lokomotivo, ki je vlekla vagone z odvečnim materialom. Vagone so nekaj časa vlekli tudi konji. Jože Plečnik je tako s svojimi načrti in ureditvijo nabrežij ter gradnjo mostov dal Ljubljani nepozaben videz. Imel je tudi idejo, da bi prekril Ljubljanico v samem središču mesta in jo uporabil kot bulvar, a tega načrta ni izvedel. Po njegovih načrtih so naredili Trnovski pristan, Trnovski most, uredili Gradaščico, naredili Tromostovje, Gerberjevo stopnišče, Čevljarski most, Tržnico in Zapornice na Ljubljanici.

Šance na grajskem griču

Grajski grič, na katerem se nad zgodovinskim mestnim jedrom dviga ljubljanski grad, je prepreden s sprehajalnimi potmi, njegov večji del pa je pokrit z urejenim gozdom. Vrh vzpetine zaznamujejo slikoviti drevoredi in razgledne točke, ki ponujajo izjemne razglede na mesto z vseh smeri, na severni strani pa tudi na Kamniške Alpe. Najbolj posebna med potmi vodi po obzidju na Šancah. To zanimivo sprehajališče v prijetni senci krošenj dreves je uredil arhitekt Jože Plečnik. Zanj je uporabil ostanke nekdanje utrdbe, do katere je v 16. stoletju vodilo podaljšano grajsko obzidje, ki pa danes ni več ohranjeno. Od vsega, kar si je tako močno prizadeval izvesti na Ljubljanskem gradu, je uresničil le zamisel preureditve grajskih Šanc. Nekdanjo obzidno črto na grajskem platoju je označil za drevored kostanjev že mestni vrtnar Hejnic in jo preuredil v ravno potegnjeno sprehajališče. Plečnik je to zeleno vez med grajskim poslopjem in Šancami ohranil kot pomembno os. V njenem zaključku je uredil krožni griček s teraso s sprehajalno potjo ob njenem robu. Iz drevoreda se na grič vijejo peščene brežine, podaljšana vzporednica osi drevoreda pa se izteče na preprostih arkadah, ki jih je pozidal nad ostanki vogalnega obrambnega stolpa. S terase, ki leži nekoliko nižje in se spušča iz drevoreda, je predrl masivni zid in pot k spodnji krožnici okrog grička pospremil z arkadami, ki se na eni strani stikajo s srednjeveškim zidovjem. Nekoliko nižje od vrhnje terase je prav tako na ostanku srednjeveškega zidu uredil veliko teraso in zidno gmoto s treh strani obdal s poševnimi slepimi arkadami.

Lovska koča kralja Aleksandra v Kamniški Bistrici

Leta 1929 je celotno lovišče, t. i. Bistriški gozd v Kamniški Bistrici, prevzel v zakup jugoslovanski dvor. Kralj Aleksander I. Karađorđević je Kamnik prvič obiskal pozimi leta 1921. Na povabilo slovenskega lovskega društva se je udeležil lova na gamse v Kamniški Bistrici. V poznejših letih se je vračal na lov iz svoje rezidence ob Blejskem jezeru. V Kamniku je pogosto ostal več dni, pogosto v spremstvu svoje družine. Leta 1932 je pri Plečniku naročil načrte, ki so bili končani leta 1933. Sredi gozda stoji stavba s kamnitim pritličjem, z nadstropjem, obloženim z lesom, in dvokapno položno streho. Notranjost je skromna. V pritličju so servisni prostori, kuhinja in sobe za goste, v prvem nadstropju pa je bivala kraljeva družina. Tu so ločene sobe za otroke, sobarico, kralja in kraljico. V nadstropje vodi dvoje ločenih stopnišč. Hodnik v nadstropju je na sredini pregrajen s prehodno garderobo, kar je omogočalo popolno izolacijo kraljevih prostorov. Gradbeniška in obrtniška dela so se končala v letu 1934, ko je Plečnik osebno poskrbel, da so bila dela opravljena pravočasno. Kralj Aleksander je naše kraje zadnjič obiskal leta 1934. Poleti je z družino v novi lovski koči prebil štiri dni, sam pa je lovišča pod Rzenikom zadnjič obiskal 31. avgusta, ko je pripotoval v družbi visokih gostov, med katerimi je bil tudi angleški princ Jurij. Kralj tistega dne ni uplenil nobenega gamsa, je pa obljubil, da bo to popravil takoj po vrnitvi s konference v Franciji. Žal je bil potem v atentatu Marseillu smrtno ranjen.
Nova oblast je kočo uporabljala kot protokolarni objekt, večkrat pa jo je obiskal tudi predsednik Jugoslavije Tito. V poznih osemdesetih je lovsko kočo v dolgoročni najem vzelo podjetje Stol iz Kamnika. Kočo so leta 1988 temeljito prenovili, a brez spomeniškega nadzora. Med prenovo so prostori v notranjosti dobili novo opremo, nekatero po načrtih iz Plečnikovih arhivov. Lovska koča kralja danes sameva v kraljestvu kamniških gora, kar je velika škoda.

Kapelica Marije Snežne na Krvavcu

V Sloveniji je Mariji Snežni posvečenih več cerkva in kapel. Kapelico je na pobudo Planinskega društva Slovenije in po posredovanju kamniških frančiškanov zasnoval Jože Plečnik, ki je ves čas tudi sodeloval pri izvedbi in jo skrbno nadzoroval. Bil je tudi prisoten na slovesnosti ob blagoslovu 18. avgusta 1929. Kapelo so postavili večinoma s sredstvi, zbranimi prek Slovenskega planinskega društva. V prvem desetletju je imela status zasebne kapele v oskrbi Aljaževega kluba iz Ljubljane, od 1939 pa pripada cerkljanski fari. Že od začetka je namenjena tako pastirjem kot planincem. Stoji na poznoantičnem arheološkem najdišču.
Plečnik je načrte za kapelico Marije Snežne na vzpetini nad planinskim domom na Krvavcu izdelal že leta 1926. Zasnoval jo je klasično, vendar s stebrnim oposnikom na sredini prostora, pred vhodom v katerega je namestil zvon. V pokritem predprostoru sta ob straneh kamniti klopi. Lesena oltarna miza je postavljena na kamniti steber, oltarni nastavek sestavljajo lesen križ, pozlačen venec in nad njim baročna slika Marije z otrokom. Špirovci in slemenska lega so dekorativno pobarvani s starokrščanskim pleteninastim vzorcem. Na lesenih vhodnih vratih je kljuka v obliki kravjega roga. Prvotno je bil sozavetnik kapele tudi sveti Izidor. Sprva jo je obdajal lesen plot, nato tradicionalni suhozid, zdaj pa zid iz surovcev. 1.700 metrov nad morjem je najvišje stoječe Plečnikovo delo.

V branje vam priporočamo izvrstno biografijo z naslovom Plečnik: živeti za popolnost, ki jo je leta 2018 izdala Beletrina, napisal pa Peter Krečič.

Izjemen umetniški talent je Plečnika z vztrajnostjo in tudi zaradi srečnih okoliščin prignalo do mojstrstva. Začetki so bili sila neobetavni, a življenje je včasih zelo nepredvidljivo. Z drznimi arhitekturnimi in urbanističnimi posegi je Ljubljano pretvoril v umetnino, pri čemer je kljub svojemu navdušenju nad antiko ohranil lokalni duh. Njegove umetnine lahko občudujete tudi po različnih krajih Slovenije in v tujini.