Šestindvajset kosti, triintrideset sklepov, vsak s šestimi stopnjami prostega premikanja, dvajset mišic, štiri plasti mišic stopalnega loka, čudovita struktura, ki deluje kot mobilni adapter, toga ročica za odriv, temeljna podpora, deluje kot vzmet: vse te značilnosti nosimo v čevlju! Naš dan je lahko popoln, vendar pa bo vse zaman, če si ga skazimo s slabim ali neudobnim parom čevljev. 

Prva likovna pričevanja o obuvanju segajo v čas paleolitika. Obuvala so bila preprosta, izdelana iz kož odrtih živali, in so bila čez nart prevezana z jermeni. Vendar kot ugotavljajo antropologi, naj bi obuvanje segalo še dlje v zgodovino, 40 tisoč let v preteklost, ko se je obutev začela razvijati v hladnejših predelih Evrazije. 

Najstarejše doslej najdeno ohranjeno obuvalo je staro okoli 10 tisoč let. Našli so ga v Severni Ameriki. Izdelano je iz rastlinskih vlaken, ki so jih prepletli, in tako oblikovali obuvalo, ki se je prilegalo stopalu. 

Obuvala s ploskim podplatnim delom in na različne načine s trakovi pričvrščenimi na nogo so obstajala tudi v Babilonu, Egiptu, Perziji, pozneje tudi v Grčiji in Rimu. Ljudje so sicer veliko hodili bosi, kar je danes nepredstavljivo, če pomislimo, da so lovili in migrirali. Blazinice na podplatih so zasnovane tako, da se prilagodijo grobim površinam. Trda koža, ki nastane, je prilagoditveni odziv stopala, da se povečata trenje in pritisk. Ustvari se čvrsta plast kreatina, ki varuje plasti kože pod njo. Čeprav imajo naša stopala nekatere lastnosti kopit, pa bosa hoja vseeno boli. Obutev je bila v funkciji varovanja noge pred mrazom, tudi pred poškodbami nog zaradi tal, po katerih so hodili, odvisna je bila od družbenega položaja nosilca. 

Med obuvali Rimljanov so najbolj znane caligae, obutev rimskih legionarjev. Obuvala, ki so imela podplat in jermenast gornji del, so v hladnejših vremenskih razmerah obložili z blagom. Obutev Rimljanov je bila izdelana iz usnja, podplat je bil lahko lesen, uporabljali so tudi različna rastlinska vlakna. Poznali so posebne vrste visokih, s trakovi prevezanih škorenjcev rdeče barve. Te so nosili senatorji. Ženske so nosile več vrst obutve. Čevlji bogatih dam so bili raznobarvni in izvezeni, včasih okrašeni s poldragimi kamni. Revni so bili pogosto bosi. 

V srednjem veku so v Evropi nosili nizke in visoke čevlje iz različnih materialov. Srednjeveški vitezi so na primer nosili prave jeklene čevlje. V visokem srednjem veku so ljudje še vedno nosili visoke čevlje, ko so jih zavezovali z jermeni, tudi nogavicam podobna obuvala, ki so jih utrdili z usnjenim podplatom, in pa cokle. V 14. stoletju se v visoki modi uveljavijo koničasti čevlji, obuvala, ki so imela konico, njihova dolžina pa je bila odvisna od družbenega položaja nosilca. Dolga je bila tudi do 40 centimetrov, zaradi dolžine so si jo privezovali k nogi. 

V renesansi se pojavijo obuvala, ki so bila bolj kot dotlej prilagojena obliki stopala. Obuvala so se iz koničastih oblik v prvi polovici 16. stoletja preoblikovala v široko obliko, znano pod imenom kravji gobec, račji kljun ali medvedja taca. Take čevlje so nosili samo bogataši. Zato še danes za bogataša rečemo, da »živi na veliki nogi«. S špansko modo so obuvala postala nogi priležna, izdelana so bila iz zelo dragocenih tkanin, tudi usnja. 

Konec 16. stoletja se v najvišjih slojih pojavi peta, ki je enako visoka tako pri moških kot ženskah. V tem času se zaradi praktičnosti izdelave čevljev s petami uveljavijo simetrična kopita, ki so bila v kmečkem okolju na Slovenskem v rabi še v začetku 20. stoletju. Beneška moda je predvidoma zaradi pogostega poplavljanja uveljavila ženska obuvala z debelimi podplati ‒ hodulje, ki so žensko povečale tudi za več decimetrov. 

V 17. stoletju se je tudi v obuvanju občutil vpliv baroka, v katerem so obuvala v visoki modi postala močno okrašena, izdelana iz različnih tkanin in finega usnja. V obuvanju moških so se ob nizkih čevljih predvsem za vojaške namene uveljavili škornji z vihali, ženske so najpogosteje nosile nizke čevlje, krašene s kovinskimi sponami in pentljami.

V rokokoju, ki se je razvil v 18. stoletju, je ostala v modi obutev s petami, bolj kot v stoletjih pred tem pa se je ločeno razvijalo obuvanje moških in žensk. Moški so še vedno nosili nizke čevlje, spet so se uveljavili tudi škornji, še zlasti zaradi francoske revolucije.

S pohodom meščanstva so se v prvi polovici 19. stoletja uveljavila bolj praktična in manj okrašena obuvala. Pri moških so se uveljavili visoki čevlji, ki so jih zavezovali ali ob strani zapenjali z gumbi, v obuvanju žensk so se podobna obuvala uveljavila precej pozneje. 

IZNAJDBA STROJEV IN MODERNA DOBA

Proizvodnja v Peku, okoli 1930. Foto: Tržiški muzej

V sredini 19. stoletja je na razvoj obutve ključno vplivala iznajdba strojev za šivanje in pritrjevanje zakovic, ki so omogočali precej hitrejšo izdelavo. V drugi polovici 19. stoletja se je hitro razvijala proizvodnja novih vrst usnja, uporabili so tudi že gumo. 

Na razvoj obutve ob koncu 19. stoletja in v 20. stoletju so vplivali številni dejavniki, med drugimi razvoj športa, emancipacija žensk, spremenjeni načini proizvodnje obuval, množična industrijska proizvodnja, razvoj umetnih materialov in drugo. Velik vpliv so imele tudi filmske in glasbene zvezde. Tako so na primer člani skupine The Beatles obnoreli svet z beatle boots. To so bili v resnici gležnjarji chelsea, oblika čevlja, ki izhaja iz viktorijanskih časov, ko jih je izumil J. Sparkes Hall, ki je izdeloval čevlje za kraljico Viktorijo. Prepoznan je po jezičku zadaj za lažje obuvanje in po značilnem elastičnem traku. Za skupino The Beatles so jih naredili s tako imenovano flamenko peto in bolj koničasto obliko. Prav tako je izjemna igralka Audrey Hepburn lansirala male petke ali tako imenovane kitten heels. Podoben fenomen so bili čevlji s paščkom Mary Jane, ki so jih nosile šolarke. Modo so pogosto najbolje promovirale znane osebnosti in še danes je tako. 

Izjemen vpliv na prihodnost obutvene mode so imeli športni čevlji in njihov razvoj. Prvi korak k revoluciji so bili legendarni teniški copati znamke Converse All star. Tako se je začel pohod priljubljene športne obutve. 

RAZVOJ OBUVAL NA SLOVENSKEM

Visoki škornji Ljubljančana, sreda 19. stoletja. Foto: arhiv Bojana Knifica

Na Slovenskem so v 15. in 16. stoletju namesto obuval pogosto nosili hlačne nogavice, ki so bile na podplatih utrjene. Plemiči so v 15. stoletju nosili visoke čevlje zašiljene oblike. Likovni viri kažejo na to, da so bili čevlji v rdečih, črnih in rjavih barvnih odtenkih. Kmečko prebivalstvo je nosilo opanke, čevlje in škornje. Beseda opanka je prvotno označevala obuvala, ki se je z jermeni privezalo ali pripelo na nogo. V 17. in 18. stoletju je bila med plemiči in meščani priljubljena obutev, izdelana iz kordovanskega usnja – barvanega usnja, izdelanega iz kozjih kož. Kmetje so nosili čevlje in škornje iz usnja, v Istri in Beli krajini so poznali opanke, povsod pa so bile priljubljene cokle. Cokle so bile zelo nerodne, zato prastar pregovor pravi: »V coklah ne hodi zajcev lovit!« Najstarejše cokle so bile narejene iz enega kosa lesa, pozneje so začeli izdelovati takšne, ki so imele le podplat lesen, zgornji del pa je bil pleten ali narejen iz živalske kože. 

Na deželi so si kmetje sami izdelovali obutev iz naravnih materialov, kot so les, slama, ličje, nestrojena koža. Oblika in kakovost čevlja sta se pogosto spreminjali. Ker je sčasoma čevelj postal nepogrešljiv dodatek oblačenja, se je začelo razvijati čevljarstvo. Kmetje so se z zamudo zgledovali po obutveni modi meščanov in plemičev. Glede oblačenja kmečkega prebivalstva na Slovenskem je mogoče ločiti tri oblačilna območja. Alpsko območje je pokrivalo pretežni del slovenskega etičnega ozemlja, panonsko je obsegalo njegov vzhodni in z njim povezani južni del, mediteransko oblačilno območje je bilo najbolj izraženo v Istri. Višji družbeni sloji so sledili splošni srednjeevropski oblačilni modi.

Na alpskem območju so kmetice obuvale predvsem usnjene nizke čevlje brez pet in z različno visokimi petami, omenjajo se tudi škornji. Priljubljeni so bili čevlji z zaponami, ki so jih nosili tudi kmetje. Pogosto so nosili visoke škornje na vihala. Tako kmetice kot kmetje so nosili lesene cokle. 

Na vzhodu slovenskega etničnega ozemlja so bili tako v obuvanju kmetic in kmetov pogosto izpričane opanke. Opanke so omenjali tudi v Istri, in sicer tako za moške kot ženske. 

Po sredini 19. stoletja so modne smernice oblačenja vse hitreje iz tujine prehajale na Slovensko, iz višjih družbenih plasti pa v nižjo. Revnejši so se sicer vedno obuvali drugače kot bogatejši, predvsem so imeli manjše število obuval. 

Zlata doba čevljarske obrti je napočila v drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja. S spremembami v oblačilni modi in z novostmi v tehnikah izdelovanja čevljev se je ta obrt močno razširila. Na Slovenskem pa obstaja več središč, ki so z njo povezana, med njimi sta Tržič in Žiri, v katerih še danes delujejo specializirani obrati ali nastajajo nova čevljarska podjetja. Sloves čevljarstva so zaobjeli in ga predstavljajo v Tržiškem muzeju, ki ima najobsežnejšo tovrstno zbirko pri nas. V Tržiškem muzeju si lahko ogledate stalno razstavo Tržiški šuštarji, na spletu je na ogled Digitalna čevljarska zbirka. Pred kratkim je izšla Obutvena dediščina na Slovenskem. Monografija etnologa dr. Bojana Knifica je prva, ki celostno prinaša spoznanja o obutveni kulturni na Slovenskem. Je avtor številnih knjig in višji kustos v Tržiškem muzej. 

Ko omenjamo Tržič, ne smemo pozabiti na Peko. Nekdanji velikan čevljarske obutve iz Tržiča, ki ga je ustanovil Peter Kozina je v najboljših časih proizvedel tri milijone parov čevljev, Alpina pa 2.400.000. 

SISTEM MERJENJA VELIKOSTI ŠTEVILK ČEVLJA 

Opanki moškega in ženske iz Notranjske oziroma Čičarije v likovni interpretaciji iz 1847. Foto: Arhiv Bojana Knifica

Različne regije sveta sledijo določenim meritvam glede določanja številk čevljev. Romani so uporabljali ječmenova semena za merjenje stopal pri izdelovanju sandal. Inč, kot ga poznamo, je enak dolžini treh ječmenovih semen. V času kraljevanja je angleški kralj Edward leta 1324 podpisal odlok, ki določuje ječmenovo seme kot uradno mersko enoto za velikosti številk. Razglasil je, da so tri ječmenova semena enaka enemu inču. Vendar pa so v različnih državah različno merili čevlje. 

V ZDA je bil v uporabi enak koncept merjenja z ječmenovimi semeni, vendar se od tradicionalnih angleških velikosti razlikuje pri začetku merjenja, ki se začne z 1 namesto nič. Številka 12 v Angliji je enaka številki 13 v ZDA. 

V nekaterih delih Evrope, kot so Francija, Italija, Nemčija in Španija, uporabljajo »Pariz točko« v številkah čevljev, ki je enaka 2/3 centimetra. Drug sistem, ki ga je vredno omeniti, je »Mondopoint« ‒ točkovni sistem, ki temelji na osnovi dolžine stopala kot tudi širine stopala, merjen je v milimetrih, hkrati pa vključuje tudi širino in dolžino čevlja. Ta sistem merjenja velikosti številk uporabljajo tudi za smučarski čevelj in vojaški čevelj, saj omogoča prilagajanje stopala čevlju bolje kot katerikoli drug sistem merjenja.

Azijske države na drugi strani uporabljajo metričen sistem pri merjenju velikosti čevljev, pri katerem upoštevajo dolžino stopala, izmerjeno v centimetrih.

Večina angleških trgovin danes uporablja Brannockovo napravo za izmero natančne velikosti stopala, ki se prilagaja čevlju. Napravo je izumil Charles Brannock leta 1925. Izmeri dolžino stopala, pa tudi širino in jo nato pretvori direktno v velikost čevlja. Enotnega sistema meritev pa svet še nima. 

Vsak najbolje ve, kje ga čevelj žuli. Omenjeni pregovor naj bi izhajal iz enega izmed del grškega filozofa Plutarha. V njem neki Rimljan na vprašanje, zakaj se je ločil od svoje žene, saj je vendar tako krepostna in lepa, odgovarja z besedami: Ta čevelj je tudi videti lep in nov, toda nihče razen mene ne ve, kje me žuli.

Kristina Galun