Arboretum Volčji Potok je najbolj obiskan botanični vrt v Sloveniji. 85 hektarjev velik javni park v bližini Ljubljane je edini samostojen arboretum v Sloveniji. Obsega pet urejenih jezer, 30 hektarjev gozda in 50 hektarjev urejenih parkovnih površin s sprehajalnimi potmi. V njem uspeva približno 4.500 vrst in sort iglavcev in listavcev, trajnic ter samoniklih zelnatih rastlin. Število različnih trajnic in enoletnic se iz leta v leto spreminja. Drevesa in grmi pripadajo tako osnovnim botaničnim vrstam iz Evrope, Severne Amerike in Azije kot kultivarjem (s človekovim namernim izborom vzgojena rastlina), ki so bili vzgojeni v okrasne namene. Arboretum obiskovalcem vseh generacij, še posebno pa osnovnošolcem, srednješolcem in študentom naravoslovnih smeri, ponuja priložnost, da se poučijo o rastlinskih in živalskih vrstah ter parkovnih ureditvah. Arboretum sodi med najpomembnejšo vrtno arhitekturno dediščino v Sloveniji, zato je bil leta 1999 z odlokom razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. 

Arboretum Volčji Potok leži v občini Kamnik na vzhodnem robu naselja Volčji Potok ob levem bregu Kamniške Bistrice. Beseda arboretum pomeni zbirko dreves in grmov, ki je namenjena izobraževanju in raziskovanju. Arboretum Volčji Potok je v osnovi botanični vrt za lesnate rastline, edini v Sloveniji. V njem je zaposlenih 40 vrtnarjev, krajinskih arhitektov in inženirjev. Posebnost Arboretuma je, da je bil že od začetka oblikovan kot park, ki je namenjen javnosti.

Pomladno razkošje cvetenj s pogledom na Kamniške Alpe

Celotna posest ima korenine v srednjem veku. Takrat je verjetno tam stal tudi grad na vzpetini, ki se v listinah prvič omenja leta 1380. Valvasorjev zapis v Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 omenja stari grad in novejši spodnji dvorec. O gradnji dvorca je povedal, da je bil zgrajen v 17. stoletju in da so ga gospodje Bonhomo zgradili zaradi večjega udobja. Omenja še lep gozdiček za gradom, ki je vsem v veselje. Leta 1882 je posestvo Volčji Potok kupil ljubljanski veletrgovec Ferdinand Souvan, ki je med drugim zaslužen tudi za ohranitev ostankov starega gradu, ki jih je dal obnoviti in delno pozidati. Prav tako je preuredil dvorec, začel v parku zasajati drevnino in urejati park, ki je bil obdan z zidom. Posestvo je leta 1916 prevzel sin Leon, ki je podrl zid ob parku in nadaljeval razširitev in urejanje zelenih površin, ribnikov in nasadov eksotičnih dreves. Pred dvorcem je dal po letu 1918 urediti formalno vrtno arhitekturno zasnovo, zato je ta del parka do danes ohranil ime Francoski vrt. Posestvo je ostalo v lasti družine Souvan do leta 1949, ko je bilo nacionalizirano. Leon Souvan si je močno prizadeval, da država parka ne bi spremenila nazaj v kmetijske površine, kot je nameravala, in uspelo mu je. Leta 1950 je bil park zavarovan, leta 1952 pa izdana odločba o ustanovitvi Arboretuma, s čimer se je park kot izobraževalna in raziskovalna ustanova odprl za javnost.

Veliko zaslug za razvoj in današnjo podobo arboretuma ima med drugimi agronom in dendrolog Ciril Jeglič (1897–1989), ki je bil široko izobražen strokovnjak, profesor, publicist in pionir krajinske arhitekture v Sloveniji. 

Osrednji in najbolj znani prizor iz parka je Francoski vrt.

Naravne nesreče

Žal je žled leta 2014 hudo prizadel tudi Arboretum Volčji Potok, kar je bila največja naravna nesreča v kompleksu. Nastala je velikanska materialna škoda na parkovnih površinah s potmi, jezeri in vodotoki, v gozdnem prostoru in grajenih objektih kulturne dediščine. Obnova je potekala v več sklopih in fazah. Dobra plat nesreče je bila, da so ruševine starega gradu spet dobile dominantno vlogo v prostoru, saj prej dreves, ki so zaraščala razvaline, zaradi varstva narave niso smeli odstraniti. 

Francoski vrt

Francoski vrt je osrednji in najbolj znani prizor, ki pa mu danes žal manjka bistveni del: dvorec, pred katerim je bil osnovan. Geometrijsko oblikovan parter leži nekaj metrov pod nivojem nekdanjega dvorca. Kmalu po letu 1918 ga je po francoskem vzoru zasnoval Leon Souvan. Uporabil je preproste gradnike: pušpanove živice, trato in peščene poti. Poživljajo ga enoletne cvetlice, ki cvetijo v pušpanovih likih. Spomladi so to tulipani, poleti in jeseni pa dalije ali kane. Francoski vrt obroblja vrsta lawsonovih pacipres. 

Galerija in parkovni paviljon

V bližini je Galerija Janeza Boljke, v kateri so stalne razstave, prireditveni prostor in poroke. Pred paviljonom stoji v senci mogočnih lipovcev imenitna stara kamnita miza, ki vabi k počitku ob sprehodu. Pod parkovnim paviljonom se odpira slikovit pogled na zbirko iglavcev in velike šope okrasne trave z imenom kitajski prstasti trstikovec. 

Parterni park

Ta park je omejen z gabrovo živo mejo. Tu raste skupina povešave drevnine, kot so povešavi brest, povešava iva in povešava leska. Gre za mutirane rastline, ki veje nemočno spuščajo k tlom. Teh se s semeni ne da razmnoževati, zato drevesničarji uporabijo druge načine. V jeseni tu nihče ne spregleda sedmerorežnjatega pahljačastega javorja. Vzhodni del Parternega parka se zaključi za nasadom iglavcev, predvsem zahodnega kleka. Pred njimi stoji izjemno drevo tulipanovca, ki je eno najvišjih dreves v Arboretumu. Ime je dobil zaradi cvetov, ki so po obliki podobni tulipanovim. Južni rob parternega parka označujejo stara drevesa ameriških močvirskih hrastov. V tem parku je lepa zbirka magnolij, med katerimi nekatere cvetijo tudi poleti. 

Pod lipami

Tu je parkovni kotiček na manjši ravnici pod strmim Volčjim hribom. Izpod lip se odpravimo do starega lipovca in naprej na Volčji hrib. Lipovec, ki raste ob poti na Volčji hrib, je najstarejše drevo v Arboretumu Volčji Potok. Star naj bi bil med 200 do 250 leti. Lipovec ima drugačne liste, cvetove in plodove od lipe. Lipovčevi listi so manjši, na otip bolj čvrsti in na spodnji strani modrikasti. Ima več kot tri cvetove na enem socvetnem peclju. Njegove zrele plodove lahko stremo med prsti, lipinih pa ne moremo. Tu, v zavetju starih dreves, uspevajo tudi bodika, stranvezija, lovorikovci in sarkokoka. Po poti k lipam je greda lesnatih potonik. 

Stari park

Širi se na ravnici pod Volčjim hribom. V Starem parku je markantna skupina stoletnih dreves nad kamnito mizo. Platani sta bili posajeni že konec 19. stoletja, ko je Ferdinand Souvan začel urejati kupljeno posest. Počivališče pod platanami vključuje tudi žensko in moško ginkovo drevo. Razen pri cvetovih med drevesoma različnih spolov ni nobenih drugih razlik. Žensko drevo vsako leto rodi; semena s smrdljivim ovojem padajo na tla hkrati z jesenskim listjem. Ginko je prastara drevesna vrsta, ki je po svoji notranji zgradbi bližje iglavcem kot listavcem. Ker so neposredni sorodniki ginka rasli na Zemlji že pred dinozavri, mu pravimo tudi živi fosil. Zgodnjo pomlad pod platanami na poseben način zaznamujejo morske čebulice, popolnoma nezahtevne čebulnice, ki na trati pričarajo modro preprogo. Počivališče pod platanami ima na drugi strani graščinske osi sestrsko počivališče pod divjimi kostanji, ki so enako stara kot platani. Na drugi strani poti zakriva pogled skupina starih bakrenih bukev. Gozdne bukve so zelene, bakrene bukve, ki rastejo pod galerijo, pa vpadljivo rdeče. Prava rdeča bukev ostane rdeča do jeseni, pri bakrenih bukvah pa listje do poletja pozeleni. V parku najdemo tudi rumenolesnik, ki napove jesen v Arboretumu in porumeni že sredi septembra. 

Spodnji Angleški park 

Tu najdemo skupino starih belih gabrov. Ime in zasnova parka sta še Souvanova. Lepota tega dela Arboretuma je v njegovi preprostosti. Najlepši vstop v Spodnji Angleški park je skozi kratki drevored kavkaških oreškarjev, od koder se prostor odpre do brez. Kavkaški krilati oreškar ima vedno po več debel. To je veliko drevo, ki zaživi le v prostornem parku. Vrsta je domača na Kavkazu in v severnem Iranu. Severni rob Angleškega parka zapira stoletni bukov gozd, na južni strani pa stoji temno zelena stena iz kanadskih čug – pred njo je dolga greda slečev (rododendronov). 

Zgornji Angleški park

Poti skozi park nas vodijo pod krivenčastimi hrasti ob potoku, čez travnik do senčnih smrek in mogočnih ameriških hrastov in pod krošnjami stoletnih bukev ob robu naravnega gozda. Majhen človek v družbi mogočnih dreves. Tu je posajenih mnogo gojenih jerebik. Izrazito kisla tla pa so idealna za uspevanje slečev (rododendronov). Taka tla so v Sloveniji redkost, stari sleči v tem parku so torej nekaj posebnega. Nekateri so visoki kar pet metrov in več. Sredi maja so prava paša za oči. 

Jelova draga

To je najbolj oddaljen in naravi najbližji parkovni predel Arboretuma. Imenuje se po jelkah, med katere se vrivajo smreke. Sprehodimo se lahko med gozdom gorske bukve vse do zaplate borovja. Ob poti iz jelove drage proti Spodnjemu Angleškemu parku so še obsežen log črne jelše, nasad rdečega brstičnika in zbirka javorjev. 

Souvanova loka

Tu je vse v znamenju vode. Vzdolž potoka so zrasli gabri in jelše. Drevesa je visoko prerasel bršljan, ki daje skupaj z lovorikovci in tisami tudi pozimi zelen odtenek. Tu prevladujejo tise, ki so zrasle iz semena in rastejo kot drevesa. Poleti se v senci jelš razcvetijo maslenice in hoste. V hladni in vlažni legi zelo dobro uspevajo vrtne kresnice, ki poleti lepo in dolgo cvetijo. Strugo potoka, ki se vije čez travnik, obraščata bujni šaš in drugo obvodno rastlinje. Tu je tudi precej druge zanimive drevnine. Spomladi zacvetijo različni nepozebniki, maja japonski cvetni dren in Sieboldova brogovita, poleti hortenzije, jeseni očara parotija, z orjaškimi listi poleti pritegne pozornost trajnica gunera. 

Rozarij

V Arboretumu Volčji Potok je več nasadov vrtnic. Največji je Zgornji rozarij nad upravo, sledi Spodnji rozarij na robovih zunanjega parterja, v bližini vhoda je zbirka papeških vrtnic. Vsak od rozarijev je zasajen po svojem ključu za izbor sort in vzrast vrtnic. Skupaj je v Arboretumu več kot tisoč različnih sort vrtnic. Ljubiteljski vrtnar si lahko med cvetočimi vrtnicami izbere lepotice po svojem okusu in nato s pomočjo sortnega imena prav take poišče pri trgovcih. 

Hujski travnik, Južni in Zahodni park

V ravninskem delu Arboretuma so prostrani travniki, ko so z drevjem posejani predvsem po zunanjih robovih. Od tu je tudi čudovit pogled na Kamniške Alpe. Na zunanjem robu travnika nas pozdravijo breze, sortne bukve, javorji, hrasti, japonske okrasne češnje, glogi in lipe. Sredi Južnega parka je pester nasad divjih in okrasnih jablan. Južni park od Zahodnega parka deli drevored divjega kostanja, ki je glavna os, po kateri obiskovalci vstopajo v park. V Zahodnem parku so prireditvene površine za letne razstave in javnosti namenjeno ponudbo. Pri rastlinah imajo tu glavno vlogo enoletni in sezonski nasadi, ki se iz leta v leto spreminjajo. Travnike Arboretuma spomladi preplavi morje cvetja. Narcise, ki zacvetijo v začetku aprila, napovedujejo glavni dogodek – razcvet tulipanov. Na gredicah se jim pridružijo spominčice, mačehe in drugo zgodnje cvetje. Cvetlične gredice so vsako leto postavljene drugače in vsako jesen so v zemljo posajene nove čebulice tulipanov, ki zagotavljajo zdravo, močno in hkratno cvetje. Spomladanska cvetlična razstava pritegne na deset tisoč obiskovalcev, razen seveda v času korone, ko se mora park držati ukrepov in navodil, ki se pogosto menjajo. Park v običajnih razmerah organizira in prireja številne razstave, dogodke, predavanja, izobraževanja in druge prireditve za vse starostne skupine, o katerih redno obveščajo na njihovi spletni strani.

V vsej tej lepoti je skritih tudi pet jezer: Veliko jezero, Otočec, Jezero rdečega javorja, Jezero bele magnolije, Novo jezero, ki vsak po svoje očarajo s svojim specifičnim rastlinjem, živalmi, mostički, otočki in okolico. 

Ob Arboretumu je tudi vrtni center, saj so razvili samostojno gospodarsko dejavnost, ki temelji na vrtnarski pridelavi in storitvah. Le tako lahko Arboretum preživi, saj je denarja iz državnega proračuna za celotno vzdrževanje premalo. 

Jezero Otočec lahko prečimo po lesenih čokih.

Češnja žalujka