Slovensko kinologijo je v prvem obdobju in še vrsto let pozneje, pravzaprav vse do danes, najbolj zaznamoval nemški ovčar, čeprav se je v naši kinologiji vse začelo s ptičarji in goniči. Nemški ovčar je bil nekoč statusni simbol. Poznamo delovno linijo, ki je v rokah pravih ljubiteljev in poznavalcev pasme, in še razstavno linijo. 

Razstavne nemške ovčarje je možno že na daleč ločiti od manj številne delovne linije, a število legel in mladičev se je zmanjšalo skoraj za polovico, kar pa je dobra novica, saj je s tem ta pasma na poti »ozdravitve« in okrepitve, ni tako množična kot nekoč. Z delovno linijo pa se nemški ovčar spet uspešno kosa s sorodnimi pasmami, kot sta belgijski in nizozemski ovčar. Njihovo število se ni zmanjšalo le zaradi težav razstavnih psov, ki so postajali pretežki in premalo okretni, ampak tudi zaradi drugih dejavnikov, predvsem dejstva, da vse več ljudi živi v stanovanjih, poleg tega se moda zadnja leta nagiba k majhnim pasmam. Vendar pa manjša ponudba dobro vpliva na selekcijo nemškega ovčarja. Od leta 2010 se smejo nemškim ovčarjem po dolgih desetletjih ignoriranja spet pridružiti tudi dolgodlaki psi s podlanko. Pred drugo svetovno vojno so nehali vzrejati tudi bele nemške ovčarje, ki jih ne vključujejo več v matično pasmo, saj so medtem že postali posebna pasma, imenovana švicarski beli ovčar, čeprav je prav iz belih prednikov izhajal prvi nemški ovčar v rodovni knjigi, slavni Horand von Grafrath. Belemu ovčarju so se odrekli, ker je ta barva v vojski preveč izstopala. 

Nemški ovčar v svojem elementu na cvetočem travniku. S pravilnim pristopom in dovolj discipline je to nezahteven pes, saj zelo rad ugaja lastniku.

Max von Stephanitz 

Maxa von Stephanitza bi lahko imenovali človeškega očeta, ki je pasmo nemškega ovčarja ustvaril in s prirojenim smislom in občutkom vodil utrjevanje in vzgojo svoje pasme cela tri desetletja. Bil je vojak, konjeniški stotnik. Njegova največja življenjska želja je bila, da ustvari svojo pasmo, in to mu je tudi uspelo, kar je bil njegov in tudi največji dosežek nemške kinologije. Pravzaprav se sliši prav neverjetno, da nekdo izoblikuje pasmo, ki potem celo prevlada in zavzame ves svet. Von Stephanitz je avtoritativen človek. Verjetno brez njegove pruske strogosti nemškega ovčarja sploh ne bi bilo. Imel je tudi dobre sodelavce in težko bi kjerkoli drugje tako hitro izpeljali strogo selekcijo med tisočerimi ovčarskimi psi, kakor so to storili von Stephanitz in njegovi sodelavci. Izbirali so med psi, ki so takrat čuvali črede ali domačije po nemških deželah. Bilo so različnih velikosti, barv in oblik. Pomembno je bilo, da so bili sposobni opravljati delo, ki jim ga je odredil človek. Von Stephanitz in njegova ekipa so načrtovali, da bo pes uporaben za vsako delo, predvsem v vojski in policiji. Ovčarji pa so ti psi že tako in tako bili. Ekipa se je lotila tudi pisanja rodovnih knjig prvih poskusnih križanj. Prvi izidi so bili slabi, saj psi niso ustrezali načrtom, ki so jih imeli. Von Stephanitz je želel ustvariti psa, kot ga še ni videl svet in bo v svetu predstavljal veliko Nemčijo. Nekam znano zveni. Želeli so biti preprosto najboljši. Leta 1899 je bil von Stephanitz s svojim prijateljem na pasji razstavi in tam je uzrl, kar je iskal. Pes, ki ga je videl, je bil rumeno-sive barve, visok 60 centimetrov, ovčar ovčje črede. Ime mu je bilo Hektor von Linksrhein in stotnik ga je takoj kupil, odpeljal v svojo psarno in ga preimenoval v Horanda von Grafratha. S prijatelji je ustanovi Združenje vzrediteljev nemških ovčarjev, ki je še danes daleč najmočnejša kinološka pasemska organizacija na svetu. V resnici je bila to več kot pasemska organizacija, saj je ta organizacija desetletja narekovala vse, od razstavnih do tekmovalnih pravil in tudi vse pravilnike za izpite.

Prvi nemški ovčar okoli leta 1901 – Horand von Linksrhein je bil točno to, kar je iskal Max von Stephanitz, »oče« te pasme.

Max von Stephanitz si je podredil vse vzreditelje, organiziral letne razstave, na katerih so sistematično pregledali vse, kar je bilo najboljšega med nemškimi ovčarji. Sam je tudi postavil pravila in merila, ki so se jih morali sodniki strogo držati. V le nekaj letih je nemški ovčar postal uniformirana pasma. Nihče si plemenjakov ni smel izbirati po svoji volji, vsako samovoljnost so v kali zatrli. 

Prva svetovna vojna

Prva svetovna vojna je stvari postavila na glavo. Vojna vihra je naredila svoje in psi so bili izjemno visoki, nič več taki, kot je bil njihov prednik Horand von Grafrath. Von Stephanitz je na razstavi leta 1925 med previsokimi in prekratkimi ter značajsko izgubljenimi psi izbral psa z imenom Klodo von Boxberg, ki je bil sicer precej manjši od drugih na razstavi, vendar skladno grajen, predvsem pa se je stotniku zdel njegov značaj natančno tak, kot si ga je zamislil nekaj desetletij prej. Pozneje vzreditelji in lastniki niso bili več kmetje in lastniki čred, ampak mestni ljudje ali posestniki. Von Stephanitz je pripravil pravilnik o šolanju nemških ovčarjev za policijo. Že pred vojno je organiziral tečaje za pse, ki bi sodelovali v vojnih akcijah, predvsem kot pomočniki sanitetnih enot. Nemški ovčarji so bili v prvi svetovni vojni, skupaj z airedalskimi terierji med prvimi vojnimi psi, v drugi vojni pas so jih imeli za pomočnike v vseh vojskah, od nemških do japonske, pa tudi ameriške. 

Po drugi svetovni vojni in vse do danes

Zmagovalke v drugi vojni so potrebovale kar dolgo, da so nemškega ovčarja sprejele za svojega. Vendar se je tudi to zgodilo. Proti koncu petdesetih let je nemški ovčar v hipu postal najbolj priljubljena pasma na svetu. Največ jih je bilo v Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji, Franciji, Južni Afriki in Avstraliji, pa tudi v drugih evropskih državah. Povsod so ga cenili. Z leti je nemški ovčar postal pomočnik invalidov, eden najbolj zanesljivih lavincev, reševal je izpod ruševin in igral v številnih filmih. Izredno uspešen je v policijsko-vojaških kinoloških disciplinah, kot so sledenje, poslušnost, obramba, in tudi v agilityju se je izkazal. Dolgo je bil v vseh kinološko razvitih državah na prvem mestu med vsemi, tudi danes je zelo cenjen. Največji ljubitelji in vzreditelji nemškega ovčarja so pred leti začeli obnavljati staro pasmo, ki bi se približala von Stephanitzevim prvotnim normam in standardom. Obstaja ovčar, ki je skladen s standardi in je kot tak razstavni pes in ovčar, ki je hiter, krajši in bolj živahen ter oster – še vedno v okviru istega standarda, ki pa sodi k tekmovalcem ali ustanovam in organizacijam, ki se s psi ukvarjajo profesionalno (vojska, policija).

Odličen policijsko-vojaški pes. Na sliki v družbi vojakov na madžarsko-ukrajinski meji.

Razstavni psi so bolj enotnega tipa, predvsem črno-rjave (rjasta) barve. Prepoznamo jih po tipično spuščeni hrbtni liniji ter močnejši okotenosti tako spredaj kot tudi zadaj. Ti psi so po navadi stabilnega in mirnega značaja. Očitajo mu pomanjkanje ostrine, poguma in borbenosti. 

Psi delovne linije so manj enotnega tipa, barvno bolj raznoliki, od povsem lakasto črne do različnih odtenkov sive barve, tudi z dodatkom rdečega pigmenta ter s tipičnimi ožigi na prstih. Zaželena je srednja velikost in ne pretežki psi, nekoliko krajšega telesa, hrbet je raven. Ti psi so bolj samozavestni.

Druge značilnosti

Največje odlike nemškega psa so vsestranskost in potrpežljivost ter navezanost na človeka. Izbere si navadno enega vodjo, za katerega bi naredil vse. Je zelo zvest, zato včasih tudi ljubosumen, kadar se lastnik ukvarja z drugim psom. Rad ima pozornost. 

Na njegove vedenjske značilnosti vpliva veliko dejavnikov, recimo genska zasnova, pozneje pa vpliv človeka. Ob pravilni vzgoji je pes, ki se odlično razume z otroki, in njegova družina je zanj najbolj pomembna. Zaščitil jo bo za vsako ceno, zato je nezaupljiv do tujcev. Ko nekoga dovolj spozna, ga ne bo pozabil in mu bo zaupal. Med igro z drugimi psi rad pokaže, da je glavni, zato ga je kot mladiča treba naučiti odnosa do drugih psov. S pravilnim pristopom in dovolj discipline je to nezahteven pes, saj zelo rad ugaja lastniku. Za nagrado bo pa še posebno dobro vedel, kaj želimo od njega. Vendar si moramo vzeti veliko časa, da ga dobro spoznamo. 

To je zelo delovna pasma, zato je osnovna vzgoja in socializacija nujna. Ni pes, ki bi cel dneve poležaval. Še takrat, ko se vam zdi, da spi, je v resnici v stalni preži in pripravljenosti. Psihično in fizično mora biti zaposlen. Z njim se lahko lotimo kateregakoli športa. 

Nega kožuha je preprosta, dokler ne pride do menjave dlake. Takrat ga je treba česati vsak dan. Kopanja skoraj ne potrebuje. Nagnjen je h kolčni in komolčni displaziji, vendar ni pri njih nič bolj pogosta kot pri drugih večjih pasmah.