Pop – od klasičnih pesmi kralja popa Michaela Jacksona in kraljice popa Madonne do instant uspešnic umetno sestavljenih bendov, ki samo želijo biti slavni – navadno privlači z močnimi melodijami, preprostimi besedili in neposredno zabavo. Popularna glasba je bila vedno posel, ki je prinašal veliko denarja, toda z rastjo prodaje plošč v drugi polovici 20. stoletja, s čedalje večjim pomenom razvrščanja na lestvice in podeljevanje nagrad ter s pojavom videa kot marketinškega orodja, je komercializacijja popa prešla vse meje. 

Osemdeseta divja leta

V 80. letih je bil pop na splošno usmerjen v večje, svetlejše in čedalje bolj pretirane zvoke in podobe. Napredek tehnike, nastanek MTV-a in videospotov in zabrisana meja med črnsko in belo glasbo so izoblikovali popularno glasbo osemdesetih, ki bodo za vedno ostala v spominu kot zelo plodna ter raznolika leta popularne glasbe. 

Logotip MTV-ja. Vir: Shutterstock

V tistem času so imeli studiji že 24-stezne snemalne naprave (prej so bile le osemstezne, Beatlesi pa so snemali na štiristezne). Z njihovo pomočjo so lahko producenti, kot sta Trevor Horn in Bob Clearmountain, britanskim pop skupinam, kot sta bili ABC in Frankie goes to Hollywood, omogočili ogromen zvok.

Ameriška klubska scena je bila v zgodnjih 80. letih valilnica talentov. Madonin album iz leta 1984, Like a Virgin, ki so ga prodali v milijonskih nakladah, je spominjal na disco zvok skupine Chic iz poznih 70. let. Njena glasba je bila najprej usmerjena v disco z besedili, ki so obravnavale preizkušene teme, ples, ljubezen, spolnost in kar je bolj nenavadno, trenja z njeno katoliško vzgojo. Na prestolu pop kraljice je kraljevala natanko dve desetletji. Megazvezdnika Michael Jackson so razglasili za kralja popa in njegov video Thriller se je leta 1982 časovno popolno uskladil z občinstvom, ki se v 80. letih ni moglo nasititi videoposnetkov na MTV-ju.  Bleščeča, uživaška osemdeseta so sprejela britanski duo Wham! z odprtimi rokami. George Michael in Andrew Ridgeley sta se pridružila lepotni predstavi in imela niz uspešnic. Njuna glasba je bila kot nalašč za najstniške diskoteke in plese na porokah. 

Madonin album iz leta 1984, Like a Virgin. Vir: Shutterstock

Osemdeseta leta glasbe so znana kot desetletje presežkov. Ne samo v glasbenem smislu ampak tudi zunanjo podobo, modo, ki je postala glasbenikom bolj pomembna kot kadarkoli prej. Šestdeseta so bila leta naravne, sedemdeseta so bila plesno nora disco leta. V osemdesetih pa so ljudje potrebovali nekaj norega in novega. Pričeske so bile naravnost šokantne. Kot pomembno marketinško orodje se je izkazal videospot. 

V Angliji je za razliko od Amerike odmeval bolj prefinjen pop, ki se je razvil pod vlivom punka v nove pop glasbene smeri, imenovane novi val, nova romantika ter 2 -tone. Zapuščina novovalovcev velja za eno najbogatejših v modern dobi glasbe. Zahtevni ritmi in akordi so bili značilni za umetnike novega vala, kot so bili: Blondie, Talking Heads, The Police, The Pretenders in drugi. Nova romantika pa se je še bolj odmaknila od punka v glasbenem in tudi modnem smislu. Značilno za to glasbo so bile spevne melodije, ki so jih poudarjali s sintesajzerjem. Novi romantiki so bili Spandau Ballet, Duran Duran, Depeche Mode in drugi. 

Umetni pop

Umetni pop osemdesetih je temeljil na učenih skupinah producentov ter skladateljev, ki so iskali mlade uspešne izvajalce za potencialne uspešnice. Pri tem je šlo za čezmerno izkoriščanje tehnologije ter pretkano skladanje, kar je usodno zarezalo v popularno glasbo. Značilna predstavnika sta bila Kylie Minogue in Jason Donovan.

Devetdeseta leta

Večina pesmi devetdesetih vsebuje plesni ritem. V 90. letih so fantovski bendi s hitrim plesnim popom, s spevnimi refreni rasli kot gobe po dežju. Razposajeni Take That in njihovi bolj umirjeni nasledniki Boyzone so imeli presenetljivo dolgo kariero, glede na to, da so bile njihovo ciljno občinstvo najstnice. Drugi fantovski bendi, ki so eksplodirali v 90. letih, New Kids on the Block, Backstreet Boys, East 17, Five in Blue, so bili manj časa v soju žarometov. Toda niso se zabavali samo fantje. Leta 1996 so Spice Girls planile na lestvice po svetu z rahlo otroškim hip-hop popom Wannabe, ki so mu sledile prijetno zveneče uspešnice, v katerih so prepevale o sebi. 

Kljub temu, da je še vedno prevladoval umetni pop,  pa so se našle tudi izjeme, ki so izvajale bolj kvaliteten pop. Taka izjema je bil Robbie Williams, ki je svojo glasbeno pot začel kot član deške skupine Take That. Pri 21. letih se je uprl videzu nedolžnega fantka in pričel samostojno glasbeno pot, ki ga je vodila do enega največjih britanskih pop zvezdnikov. Med kvalitetnejše pop izvajalce tega obdobja štejemo tudi Celine Dion, Mariah Carey, Simply Red in druge. Zelo značilen za to obdobje je bil tudi tako imenovani britpop, ki je imel veliko rockovskega značaja. Sem so sodili Oasis, Blur, The Verve in podobni. Te skupine so se na nek način upirale umetnemu popu, v njihovi glasbi pa se je dalo začutiti vpliv 60. let.

Robbie Williams je eden največjih britanskih pop zvezdnikov. Vir: Shutterstock 

V rocku so svoj razmah doživeli zlasti tri rockovske smeri in sicer grunge, neodvisni rock in funk. Imena kot so Nirvana, Pearl Jam, U2, Faith no more in podobni so izvajali kvaliteten rock, kasneje pa tudi popularen rock, saj so tudi ti prekaljeni mački popuščali pod pritiskom globalnega tržišča. 

Auto – tune: samodejna nastavitev in smrt glasbe

Ko je Exxonov inženir Andy Hildebrand razvil računalniški program za analiziranje seizmičnih podatkov, je spoznal, da lahko njegov sistem analizira in spreminja tudi višino vokalov ali inštrumentov. Program, ki so ga začeli prodajati leta 1997 pod imenom Auto – tune, so najprej uporabljali za rahle popravke tonsko netočnih vokalov. Toda, ko je Cher leta 1998 posnela uspešnico Believe, so producenti ugotovili, da lahko Auto – tune uporabijo tudi zato, da dajo vokalom korenito, futuristično popačenje, ob katerem zvenijo kot sintetizatorji. Auto – tune je postal nepogrešljiv efekt umetnikov kot sta Kanye West in raper T- Pain. 

Pop gre v hip – hop

Hip – hop je imel v 90. letih in v začetku novega stoletja velikanski vpliv na pop glasbo. Ta zvrst je seveda vzniknila že veliko prej, vendar se šele v devetdesetih razraste do teh razsežnosti, ko jo lahko štejemo za popularno glasbo. Hip hop je danes več kot glasba, je kultura. Inovativne produkcijske tehnike producentov, kot so Timbaland, The Neptunes in Dr Dre, so na albumih za pevce Justima Timberlakea, Britney Spears, Nelly Furtado in druge,  z minimalističnimi tolkali in močnimi basovskimi linijami na pop lestvice prinesle novo težo in pustolovske ritme. Hip hop glasba ima navadno preprosto melodično osnovo z zapleteno basovsko in bobnarsko ritmično sekcijo, vse pa se vrti okoli vokala, ki doda novo ritmično dimenzijo. Tudi v hip hopu najdemo številne podzvrsti od katerih so najpopularnejše politični rap, gangsta rap ter alternativni rap. 

Hip hop je kultura. Vir: Shutterstock

»Vse pesmi so ljudske pesmi, nikoli nisem slišal, da bi jih pel konj – domnevam, da je vsa glasba popularna glasba: popularna nekomu« (Middleton, 1990: 3).