Kinolog Miroslav Zidar ima za seboj izjemno bogato kariero. Sodnik za zunanjost, za delo službenih in reševalnih psov, za agility in ubogljivost. Kinologija sicer ni bila njegov poklic, a srce je zagotovo bilo na njeni strani. Slovenska kinologija je v letu 2021 praznovala svojo 100-letnico. Ob tej priložnosti je predsednik Kinološke zveze Slovenije (KZS) na slavnostni proslavi Miroslavu Zidarju izročil najvišje priznanje – priznanje za življenjsko delo na področju kinologije. Kdo je Miroslav Zidar, ki se je iz mladostnega ljubitelja psov razvil v izvrstnega poznavalca in se uvrstil med vodilne jugoslovanske in slovenske kinologe ter dosegel tudi veliko mednarodno veljavo?

Ko se rodi ljubezen do psov

Miroslav Zidar je bil rojen 15. aprila 1941 v Radovljici, pozneje se je družina preselila v Ljubljano, kjer je do 1958 obiskoval II. državno gimnazijo – Gimnazijo Poljane in tehniško srednjo šolo. V Industrijskem montažnem podjetju (IMP) v Ljubljani je bil do 1981 samostojni projektant v projektivnem biroju, od leta 1981 pa vodja ponudbe v inženiringu. V letih 1981–1985 je v Iraku vodil projektivni biro IMP.

Miroslav Zidar z glavnim igralcem Slavkom Štimcem in nemškim ovčarjem Roulom, ki ga je priskrbel za snemanje filma Volk samotar (Vuk samotnjak) leta 1972 na Veliki planini. Film je bil velikanska jugoslovanska uspešnica, nagrajen s številnimi nagradami.

Prvega psa – nemškega ovčarja Borčija Blejskega ‒ je dobil že kot 13-letnik. V dar ga je dobil njegov stari oče in Miroslav ga je vozil na sprehode. Šolati ga je začel kot samouk, po občutku. Leta 1954 se je vključil še v Ljubljanski klub ljubiteljev športnih psov in s svojim občutkom za šolanje psa hitro pridobil zaupanje tedanjih kinoloških eminenc: Janeza Klemenčiča, Bogdana Sežuna in Teodorja Dreniga.

Po služenju polletnega vojaškega roka v Kikindi je imel srečo, da so ga premestili v Ljubljano, v vojaški Center za šolanje vojaških psov Vižmarje. Zaradi odličnih referenc je prevzel šolanje nemških ovčarjev, takrat edine pasme službenih psov pri nas. Delo s psi oziroma kinologija je postajala in postala osrednji del Zidarjevega življenja, vendar je usoda hotela, da ga je služba popeljala za več let v Irak. S seboj je vzel tudi svojega zvestega spremljevalca, nemškega ovčarja Larsona. Ob vrnitvi v domovino je ostal zaposlen kot samostojni projektant strojnih instalacij v matičnem podjetju IMP, ves svoj prosti čas pa je namenjal kinologiji.

Kinološka kariera

Že leta 1963 je opravil prvi izpit za kinološkega sodnika za zunanjost in delo službenih pasem in lavinskih psov ter se v kinologijo vključil kot zelo aktiven sodnik. Od leta 1978 je član Kinološkega društva Domžale, katerega ustanovni član je bil. Že na začetku svoje kinološke kariere je nadarjenost za delo s psi izkazal ob snemanju filma Volk samotar (Vuk samotnjak) leta 1972, ko je za potrebe filma izšolal nemškega ovčarja Roula von Spargeldorfa. Film, v katerem je imel poleg Roula (filmsko ime »Hund«) glavno vlogo nepozabni 12-letni Slavko Štimac, je na območju Jugoslavije dosegel neznanski uspeh. Film je prejel srebrno areno na festivalu v Pulju in nagrado publike. Film so nameravali posneti v Liki in na Velebitu, po nekaterih podatkih na Vlašiću v Bosni, vendar je sneg povsod že kopnel, zato so zasnežene prizore s kamero ujeli na Veliki planini, nekaj drugih pa tudi drugje po Sloveniji. Opremo, igralce, ovce in volkove so z gondolo in sedežnico prepeljali na Veliko planino in tako se je naselje za mesec dni spremenilo v bosansko vas.

Leta 1978 so v Podutiku prvič organizirali tečaj striženja psov, ki se ga udeležilo osem lastnikov različnih pasem psov. Vodil ga je Miroslav Zidar, sodelovala sta še Špela Medved iz Ljubljane in Janko Recelj iz Maribora.

Leta 2016, po 44 letih od nastanka filma, sta se Zidar in Štimac znova srečala v Piranu na filmskem festivalu. Srečanje so organizirali pri Primorskih novicah. Snemalec pri filmu je bil Nenad Jovičić, eden največjih snemalcev Jugoslavije, o katerem smo pisali v prvi številki naših tematskih križank leta 2020. Štimac se je spomnil, da je Roul na puljskem festivalu na ukaz Miroslava Zidarja odnesel z odra košaro z darili. Štimac je ob srečanju po vseh teh desetletjih povedal tudi, da je bila ločitev od Roula po snemanju travmatična. Da bi ublažil bolečino, si je v Beogradu priskrbel nemškega ovčarja mladička. Dočakal je 14 let. Žal pa je glavnega pasjega junaka filma Roula (v filmu Hund) štiri leta po snemanju zadel avto, in sicer v glavo. Najprej mu ni bilo nič, pol leta zatem pa so se začeli epileptični napadi, vse pogostejši, dokler mu nazadnje ni počilo srce.

Ker je bilo časa za kinologijo vedno premalo, se je leta 1991, da bi se popolnoma predal kinologiji, odločil sprejeti mesto sekretarja KZS in vodje rodovne knjige. In v tej službi je ostal do leta 2000. Leta 1995 je postal mednarodni kinološki sodnik za ocenjevanje zunanjosti vseh pasem (sodnik FCI all-round), čemur je pozneje posvečal ogromen del svojega časa, saj je njegov ugled segal daleč prek naših meja. Opravil je tudi izpit za sodnika za ocenjevanje dela ruševinskih psov, postal sodnik za agility. Beseda agility izvira iz angleščine in pomeni gibčnost oz. okretnost. Gre za premagovanje različnih ovir, ki jih mora pes premagati v najkrajšem možnem času. Pri agilityju ne uporabljamo povodca ali ovratnice.

Na tekmi v agilityju v Domžalah s svojim dalmatincem Andijem leta 1994. Zidar pravi, da je tega prikupnega dalmatinca naučil vse, kar mu je prišlo na pamet. Na ukaz se je tudi nasmejal na vsa usta.

Na Norveškem je leta 1998 naredil izpit za obedience in postal član FCI komisije za obedience.
FCI obedience je mednarodno priznana kinološka športna disciplina, sestavljena iz različnih vaj poslušnosti. Na pobudo soproge je leta 1999 opravil še izpit za junior handling in se vključil v Komisijo otrok in pes/Mladi kinolog KZS. Ob tem je bil tudi večkrat delegat in strokovni vodja na razstavah psov in tekmovanjih.

Miroslav Zidar je bil dolga leta na mestu sekretarja na kinološki zvezi, pozneje tudi podpredsednik predsedstva KZS in predsednik KZS. Nekaj let je bil predstavnik Jugoslavije na skupščinah FCI, po osamosvojitvi Slovenije pa tudi vodja ali član delegacije Slovenije na skupščinah mednarodne kinološke zveze FCI, član FCI Komisije za obedience. Udeleževal se tudi znanstvenih kongresov v okviru FCI.

Predaval je na seminarjih za kinološke sodnike in pripravnike za ocenjevanje zunanjosti psov na KZS, na prvih tečajih za vodje tečajev za šolanje psov po društvih, na Veterinarski fakulteti, na Biotehnični fakulteti, na seminarju za vodnike policijskih psov in bil član takratne sedemčlanske Strokovne komisije za programe izpopolnjevanja in usposabljanja. Njegovo znanje so izkoristili tudi v tujini, predvsem so ga vabile kinološke zveze v nastajanju in razvoju.

V obdobju od leta 2000–2007 se je specializiral za šolanje psov vodnikov slepih in slabovidnih, izšolal je sedem psov oziroma psic in opravil z njimi tudi predpisane izpite za psa vodnika slepih. Zadnja desetletja ga je najbolj pritegnilo delo sodnika za ocenjevanje zunanjosti psov in na povabila organizatorjev je prepotoval velik del sveta in sodil v 50 državah na vseh celinah, razen v Afriki.

Zasluge za priznanje edine slovenske avtohtone pasme

Miroslav Zidar ima velike zasluge pri priznanju edine slovenske avtohtone pasme – kraškega ovčarja. Kraškega ovčarja so namreč pred tem vodili pod imenom ilirski ovčar, in to skupaj s sicer sorodnim šarplanincem, vendar je šlo za dve pasmi. Za ločitev teh dveh pasem in pridobitev slovenskega imena ter lastnega standarda je bila leta 1967 v okviru JKZ (Jugoslovansko kinološko zvezo) sestavljena posebna mešana komisija delegatov iz Srbije, Hrvaške in Makedonije. Slovenijo je zastopal Miroslav Zidar. Člani komisije so se zedinili, da gre za dve pasmi, in po tem, ko je bil leta 1968 izveden še skupinski strokovni ogled 33 kraševcev v živo, je kraški ovčar po 12 letih mučnih in vztrajnih prizadevanj končno dobil v nomenklaturi pasem FCI (Mednarodna kinološka zveza) mesto, ki mu je že dolgo pripadalo.
Tesno povezan z razvojem te naše avtohtone pasme je Miroslav Zidar leta 1990 v samozaložbi izdal prvo svojo knjigo o kraškem ovčarju z naslovom O kraševcu. Leta 2011, ob 90-letnici slovenske kinologije, je Kinološka zveza Slovenije v slovenščini in angleščini izdala drugo Zidarjevo knjigo o kraševcu in o 90-letni zgodovini slovenske kinologije z naslovom Kraševec/Karst shepherd. Kot član državne vzrejne komisije in strokovnjak za kraške ovčarje Zidar še danes bedi nad kakovostjo in razvojem te pasme.

Miroslav Zidar ima velike zasluge pri priznanju edine slovenske avtohtone pasme – kraškega ovčarja. Kraškega ovčarja so namreč pred tem vodili pod imenom ilirski ovčar in to skupaj s sicer sorodnim šarplanincem, vendar je šlo za dve pasmi.

Avtor znamenite knjige

Do danes je Miroslav Zidar še vedno zelo poznan po svoji knjigi O psih. Prva je izšla že leta 1971, doživela je sedem izdaj in v prihodnosti lahko pričakujemo še novo prenovljeno izdajo te knjige. Sodeloval je še pri številnih drugih publikacijah in skriptah. Več let je opravljal tudi funkcijo glavnega in odgovornega urednika revije Kinolog, uradnega glasila slovenske kinološke zveze.

Glede na njegov bogati arhivski material ga je lani Upravni odbor KZS zaprosil za sodelovanje v Odboru za pripravo počastitve 100-letnice slovenske kinologije, ta pa mu je zaupal sestavo zgodovinskega Zbornika, izdanega v počastitev 100-letnice naše kinološke organizacije. Ta pomembni zgodovinski dokument iz leta 2021 je le zadnji v vrsti strokovne literature, ki ga je kinologiji zapustil Zidar.

Še veliko bi lahko napisali o Miroslavu Zidarju. Ne nazadnje, da ni samo kinolog po profesiji, ampak se za njegovo naklonjenostjo kinologiji skriva velika ljubezen do psov in do živali na splošno. Kljub letom pa njegovi zavezanosti do kinologije ni videti konca, saj snuje nove načrte za prihodnost. V kosmati družbi sedanjega velikega črnega šnavcerja in dveh mačk živi že nekaj desetletij v prijaznem domovanju v Domžalah, nedaleč od Kinološkega društva Domžale, katerega ustanovni član je bil leta 1978.

Ljubezen do nemških ovčarjev

Miroslav Zidar mirno prizna, da je bil vedno zasvojen z nemškimi ovčarji, čeprav seveda ceni tudi druge pasme. Nanj je velik vtis naredil tudi dalmatinec, ki ga je imel. Bil je vsestranski in ubogal je vse, kar si je zamislil. Trenutno imata z ženo velikega šnavcerja, za katerega pravi, da ima izredno globoko dušo s posebnim, trdnim značajem. Kinologija ga je zanimala, ker je s tem spoznaval pasme in njihove karakterje. Zadnja desetletja ovčarji niso več tako priljubljeni, precej priljubljene so pritlikave pasme, ki so družabni psi in lažje obvladljivi. »Pes je vedno dobrodušen, razen ko za to nima pogojev, zna ceniti ljubezen in jo najmanj dvakrat vrača, je spoštljiv in zanesljiv prijatelj,« pravi Zidar. Delo z njimi je kreativno, te razveseli in tudi razbremeni vsakodnevnih skrbi ali težjih trenutkov v življenju. Kinologija je od njega zahtevala najmanj toliko energije kot redna zaposlitev. Življenje in ljubezen do psov si delita z ženo Željko Fon Zidar, ki je tudi mednarodna sodnica za ocenjevanje zunanjosti psov. Bila je ustanoviteljica in predsednica Kluba ljubiteljev šnavcerjev in pinčev, ustanovila pa je tudi Klub za junior handling. Junior handling v našem prevodu pomeni »otrok in pes«. Gre za tekmovanje, kjer sodnik ne ocenjuje psa v pasmi in tipu, ampak otroka tekmovalca, kako zna pravilno predstaviti psa pred njim. Glavna naloga tega kluba je, da se ozavešča javnost o pomembnosti odnosov otrok-pes-družina-družba-kinologija.

Zmagovalec pasje razstave v Južni Koreji leta 2017. Kot sodnik za ocenjevanje zunanjosti psov je na povabila organizatorjev prepotoval velik del sveta in sodil v 50 državah na vseh celinah, razen v Afriki.

Pes je že od nekdaj človekov najboljši prijatelj in zaveznik. Pes in človek sta se skozi zgodovino družila, saj sta potrebovala drug drugega in se dopolnjevala; tako je nastala kinologija, veda, ki nam pomaga razumeti psa in njegove potrebe. V današnjem času jo poznamo kot vedo, ki se ukvarja z vzrejo, vzgojo in izobraževanjem najboljšega človekovega prijatelja.

Predsednik Kinološke zveze Slovenije Štefan Šinko podeljuje Zidarju priznanje za življenjsko delo ob praznovanju 100-letnice slovenske kinologije.