Obstajajo ljudje, ki krajev ne obiskujejo, temveč jih začutijo. Ki mest ne prehodijo, ampak jih vdihnejo vase kot parfum, ki ostane še dolgo po tem, ko zapreš stekleničko. Katja Grudnik je ena izmed njih. Ženska, ki sveta ne zbira le v fotografijah, temveč na ogrlico življenja niza predvsem občutke. Ko govori o Franciji, ne govori kot turistka, ampak kot nekdo, ki je tam pustil del srca. Njene objave na Instagramu niso le fotografije ali bežni utrinki – so skoraj kot majhna potovanja sama zase. Ko jih spremljaš, imaš občutek, kot da si tam: da stopaš po ozkih ulicah, čutiš toplino sonca na koži, zaznaš vonj sivke in soli v zraku, okušaš vino, ki pripoveduje svojo zgodbo. In prav zato njen pogled na Francijo ni le opis, temveč povabilo.

Otroštvo, zatopljeno v zemljevide  

Katja Grudnik je Ljubljančanka že vse življenje. Zaupala nam je, da je v potovanja in odkrivanje sveta zaljubljena, odkar se zaveda sebe. Njen oče je veliko potoval. Vsakič, ko se je kam odpravil, ga je zasula z vprašanji o državi, kamor potuje, kakšen jezik govorijo tam, kaj radi jedo, na katero državo mejijo. Tudi sicer so v družini veliko potovali in povod za to je bila tudi Katjina vedoželjnost. Njen oče je večkrat poudarjal, da za pot z avtom ni nič predaleč. In to je usodno vplivalo tudi na njeno življenje. Pri njenih 14 letih so se prvič podali na daljše popotovanje z avtom do Nizozemske, kar so opravili v enem dnevu. Sledilo je raziskovanje dežele, nato še Belgije, Luksemburga, Francije in vračanje domov. Takrat je bilo posejano seme ljubezni do potovanja z avtom. Otroštvo ima nenavadno moč – tiho, skoraj neopazno zariše poti, po katerih hodimo vse življenje. Kar otrok vidi, sliši in doživi, se ne izgubi, ampak se nalaga v njem kot kompas, ki ga pozneje vodi skozi svet. Če je ta svet poln radovednosti, poguma in odprtosti, potem otrok odraste z občutkom, da meje niso ovira. Katja je s seboj odnesla prav to: prepričanje, da svet ni daleč in tuj, ampak dostopen, če si ga le upaš živeti. Katjo je življenje pozneje pripeljalo na študij prava, ki ga je uspešno končala, a tega poklica ni nikoli opravljala, ji pa v vsakdanjem življenju pridobljeno znanje še kako prav pride. Že med študijem je začela pisati blog, bila pa je tudi inštruktorica zumbe. Je velika oboževalka mode in kozmetike, zato se je po končanem študiju odločila za samostojno podjetništvo. Spremljate jo lahko na Facebooku in Instagramu.

Siva pot, vodi me, kamor hoče srce. Ni bolj primernega slogana za Katjo in Augusta, ki obožujeta potovanja z avtomobilom. »Najsrečnejša sem, če je pred nama okoli 8.000 km, ko startava iz Ljubljane, saj vem, da naju še vse čaka …«

Ljubezen do Francije

Katja je Francijo prvič obiskala z družino, in sicer leta 2007, ko je štela 14 let. Takoj se ji je vtisnila v srce. Pri tem ji je pomagalo tudi to, da se je v osnovni šoli učila francoskega jezika, kar jo je še bolj povezalo s to prelepo deželo. A šele ko je začela Francijo odkrivati s svojim fantom, je preskočila usodna iskrica in zanetila večen plamen ljubezni. Leta 2017 sta opravila dolgo potovanje prek Azurne obale, Provanse do Portugalske in Španije ter nazaj. Zaljubila sta se v majhna francoska mesteca, v arhitekturo, v njihovo kulturo uživanja in brezskrbnega preživljanja časa, v njihovo vino, glasbo, filme, modo, v vse, kar predstavljajo in živijo Francozi. »Oh, Francija. Zame pomeni žensko, ki je doma v petkah kakor mama mojega prijatelja iz Bretanje. Žensko, moškega, ki sta si všeč takšna, kot sta. V Franciji skoraj ne vidiš ‘popravljenih’ ljudi. Francija je starejši par, ki si odpre steklenico vina na navaden ponedeljek ob kosilu, zato ker je življenje prekratko, da si ne bi. Francija pomeni, da študentje sredi zime v Angersu (dolina Loire) pri treh stopinjah ‘guštajo’ v lokalih in mesto živi. Pomeni nežen maestral, ki se prebudi, ko se urejam za večerjo v mojem preljubem Lourmarinu, majhni slikoviti provansalski vasici …« nam Katja slikovito kot Monet opiše Francijo. Francija je »joie de vivre«. Ljubezen do življenja, do vsega lepega. Vsak dan, brez izjem. Nam je pa Katja tudi iskreno potrdila nekoliko manj bleščeč sloves Francozov, ki so zelo poseben narod. Sama ima z njimi sicer lepe izkušnje, ampak znajo biti tudi zelo vzvišeni. »Niso najbolj navdušeni, da se trudimo z njihovim jezikom, še manj, ko jih ogovorimo v angleščini. Ne moreš jih ravno zadovoljiti, medtem ko so Španci navdušeni nad vsako špansko besedo, ki jo znate izgovoriti. Hkrati pa so neverjetno strastni, inteligentni, cenijo kulturo in so odprti za pogovore o vsem.« Od Francozov se lahko naučimo umetnosti uživanja v življenju – brez slabe vesti in z občutkom za lepoto trenutka. Znajo se ustaviti, natočiti kozarec dobrega vina in preprosto biti: v družbi prijateljev, ob pogovoru, smehu in drobnih užitkih, ki jih ponuja vsakdan. Prav v teh majhnih, iskrenih trenutkih se skriva sol življenja – in to nikakor ni greh, temveč dar, ki si ga je treba privoščiti.

Katja Grudnik vonje povezuje s potovanji in spomini. Obožuje parfume, zato vedno, kadar je v Nici, obišče družinsko parfumerijo Terres Dorées. Vodi jo krasna družina, dva sinova in starša.

Azurna obala in Provansa

Azurna obala in Provansa sta med najbolj prepoznavnimi in obiskanimi regijami Francije. Azurna obala (Côte d’Azur) vsako leto privabi več kot 10 do 12 milijonov obiskovalcev, v zadnjih letih pa dosega celo rekorde – samo leta 2024 so zabeležili približno 13 milijonov prenočitev v hotelih in turističnih nastanitvah. Regija slovi po blagem sredozemskem podnebju, luksuznem turizmu, filmskem festivalu v Cannesu in dogodkih, kot je dirka Velika nagrada Monaka, ki privabljajo globalno elito. Prav mednarodni gostje sestavljajo več kot polovico vseh obiskovalcev, kar potrjuje njen status ene najbolj prestižnih destinacij na svetu. Provansa pa ponuja drugačno, bolj umirjeno podobo juga Francije, a nič manj privlačno. Celotna regija Provence–Alpes–Côte d’Azur ustvari okoli 20 milijard evrov turističnih prihodkov letno in zaposluje več kot 140 tisoč ljudi, kar kaže, kako pomemben je turizem za njeno gospodarstvo. Znana je po neskončnih poljih sivke, vinogradih, zgodovinskih mestih, kot sta Avignon in Aix-en-Provence, ter po izjemni svetlobi, ki je skozi zgodovino privabljala umetnike, kot so Picasso, Matisse in Renoir. Skupaj ustvarjata edinstven kontrast: Azurna obala je simbol glamurja, jaht in živahnega dogajanja, Provansa pa pokrajina vonjev, barv in počasnega, pristnega ritma življenja. In prav ti dve pokrajini sta najljubši tudi Katji, čeprav poudarja, da je vsa Francija čudovita in da težko izbere. Vendar je tu nabrala že veliko spominov in prijateljstev, zato se tu počuti kot doma. Že več kot osem let se vrača v te kraje. Navdušila jo je tudi Bretanija s prijetnim podnebjem. Okolica Bordeauxa je krasna za vse ljubitelje vin in tudi Atlantik poskrbi, da ni prevroče. Pariz je vedno krasen, sploh v mesecih brez gruče turistov, recimo januarja ga lahko imate tako rekoč zase.

Lourmarin in graščino, ki jo vodi francoska družina, sta Katja in August odkrila po naključju. Danes sta z družino prijatelja. Lourmarin je idilična provansalska vasica, kjer se počutita kot doma. Vse je še domače, pristno.

Potovati z avtom

Potovanje z avtomobilom po Evropi velja za eno najbolj prilagodljivih in doživljajskih oblik raziskovanja. Celina je prepletena z dobro urejenim cestnim omrežjem, razdalje med državami pa so razmeroma kratke, zato lahko v nekaj urah prečkate mejo, spremenite jezik, kulinariko in pokrajino. Ena največjih prednosti potovanja z avtom je svoboda. Niste vezani na urnike, lahko se ustavite ob razgledu, ki vas preseneti, ali zavijete v vas, ki je sploh niste nameravali obiskati. Takšne spontane odločitve pogosto vodijo do najbolj avtentičnih doživetij – lokalnih tržnic, majhnih restavracij ali razgledov, ki jih turistični vodniki ne omenjajo. Tudi Katja je omenila, kakšen greh bi bil iti od najlepšega mesta na francoski rivieri Mentona do Nice po avtocesti. Podeželske pokrajine, naravni parki in manjša mesta pogosto razkrijejo pravo podobo države, stran od množičnega turizma. Seveda pa takšno potovanje prinaša tudi izzive. Vožnja na daljše razdalje je lahko naporna. Cestnine, gorivo in parkiranje so lahko dodaten strošek, v večjih mestih pa je promet lahko stresen. Prav zato se veliko popotnikov odloča za kombinacijo – večja mesta obiščejo za krajši čas, prenočujejo pa v mirnejših krajih v okolici. Tudi Katja in njen življenjski sopotnik, režiser in scenarist August Adrian Braatz, prisegata na potovanje z avtomobilom. Tudi če se kam odpravita z letalom, za raziskovanje dežele vedno najameta avto. Ker avto pomeni svobodo in mir, pravi Katja. Veliko sta sama. Veliko je časa za pogovor, ki ga sicer vedno manjka, na potovanjih pa vse nadoknadita. Francija je za potovanje z avtom varna, v primerjavi z Italijo, Malto ali Španijo pa tudi veliko manj stresna. Tudi izzivov ne zmanjka. Lahko jo zagode vreme, lahko se pokvari avto. Ni prijetno, je pa del potovanj. In vse se da urediti, sploh če je družba prava in prav ta je najbolj pomembna. Francija velja za eno najboljših držav v Evropi za potovanje z avtom – predvsem zaradi odlične infrastrukture in raznolikosti pokrajine. Cestno omrežje je zelo razvito in dobro vzdrževano, zlasti avtoceste, ki so hitre, pregledne in jasno označene, vendar večinoma plačljive. Poleg njih ima država tudi gosto mrežo brezplačnih regionalnih cest, ki so pogosto zelo slikovite in vodijo skozi vinograde, obmorska mesta ali podeželske vasi. Vožnja je na splošno varna, saj so prometna pravila strogo nadzorovana, ceste pa dobro osvetljene in označene. Francija ima sicer veliko prometa, zlasti v turističnih regijah, kot sta Azurna obala in Provansa, vendar je tudi tam vožnja urejena – le nekoliko bolj živahna v poletnih mesecih. Ob cestah je veliko počivališč, bencinskih servisov in restavracij, kjer si lahko brez težav odpočiješ.

Katja se težko odloči, kje v Franciji je najlepše, ker je cela država na gosto posejana z lepotami narave in drugimi znamenitostmi. Največkrat jo pot zanese na Azurno obalo in v Provanso. Na sliki je grad Chambord v dolini reke Loare, ki je danes zaščiten kot Unescova svetovna dediščina. Zgrajen je bil med letoma 1519 in 1547 kot lovska koča. Gre za enega najbolj prepoznavnih dvorcev na svetu.

Avtentičnost kot način življenja

Katja ne potuje le zato, da bi videla nove kraje, ampak da bi v njih vedno znova našla tudi sebe. Tako kot v modi, ki jo obožuje, kjer išče pristnost, občutek in tisti pravi kos oblačila, v katerem se počuti najbolj svoja, tako tudi na poti sledi občutku, ne vedno načrtu. Njeni kilometri niso le razdalje, ampak zgodbe, ki jih zbira sproti. Morda zato njena pot nikoli zares nima konca. Vedno se nekje nadaljuje – na novi cesti ali pa v že znanem kotičku sveta, kamor jo vleče znova in znova. In čeprav zemljevid ponuja neskončno možnosti, ima Katja tudi svojo stalnico. Tudi Azurno obalo in Provanso, kamor jo lahko zanese tudi na poti iz Helsinkov. Katja za konec dodaja: »Najsrečnejša sem, če je pred nama okoli 8.000 km, ko startava iz Ljubljane, saj vem, da naju še vse čaka …«

Pa srečno pot!

Francija je »joie de vivre«. Ljubezen do življenja, do vsega lepega. Vsak dan, brez izjem. In Katja se temu z lahkoto prepusti.