Tenis ima po vsem svetu ogromno privržencev in je eden izmed najbolj priljubljenih športov na svetu. Po svetovnih statistikah je za nogometom, kriketom, košarki in hokeju na travi na petem mestu po priljubljenosti med navijači. S svojo raznolikostjo in dinamičnostjo dobro vpliva na številne človeške lastnosti – tako telesne kot tudi mentalne. Že Metod in Andrej Klemenc v knjigi 100 let tenisa na Slovenskem pišeta, da je že zgodovino modernega tenisa nemogoče natančno rekonstruirati, še manj njegovo prazgodovino. Tudi sicer je knjiga polna izjemnih zanimivosti o tenisu, ki vam jih želimo predstaviti.
PRED MODERNIM TENISOM
Človeštvo je že pred dvema tisočletjema poznalo igro, ki je spominjala na današnji tenis. Rimljani so igrico imenovali trigon. Malo usnjeno žogico so napolnili s semeni fig in žogico sta nasprotnika udarjala z majhnim lesenim veslom prek napete vrvi toliko časa, dokler ni končala na kamnitih tleh. V 11. stoletju se je v Italiji pojavil gioco del pallone. Igra je bila v tistem času zelo razširjena in se je obdržala dolgo časa. V moštvu so igrali od 3 do 4 igralci, ki so zavzeli podoben položaj kot atleti pri startu. Igrišče je bilo vzdolž visokih zidov in izmenoma so udarjali žogo, ki jo je proti njim zalučal nasprotnik, dokler ni ta obležala v enem izmed obeh igralnih polj. Za zaščito dlani so uporabljali leseno ali usnjeno rokavico.
V 14. stoletju se je v Franciji razširila igra jeu de paume, slovensko igra z dlanjo, ki so jo sprva igrali na dvoriščih gradov. Vitezi so z igranjem igre razkazovali svojo moč, dame pa svoj šarm. Tudi kralji so bili navdušeni nad to igro. Louis X. naj bi bil celo žrtev pretirane vneme pri igri, saj je ves pregret po koncu igre na dušek spil mrzlo vodo, staknil pljučnico in umrl.
Anglež W. C. Wingfield je lastno različico tenisa prodajal v škatli, v kateri je bila shranjena vsa oprema. Cena tega kompleta je znašala 25 funtov, kar v tistem času ni bilo malo. Kljub temu je bilo v mesecu dni leta 1874 prodanih 353 kompletov opreme. Na sliki redek še ohranjen primerek.
V 17. stoletju so začeli graditi tudi pokrite žogarne. Igrišča v žogarnah so merila 30 krat 10 metrov, nasprotnikovi polovici pa je najprej ločevala črta, pozneje vrv in na koncu obešena mreža, ki se ni dotikala tal. Igra, ki so jo v Franciji imenovali court poume, po slovensko kratka dlan, se je v srednjem veku začela širiti v srednjo Evropo in med angleške plemiče.
A kljub vsem znanim dejstvom si zgodovinarji niso edini o izvoru samega imena igre. Ko se je igra začela širiti po Angliji, se je zagotovo imenovala jeu de paume. Največ zgodovinarjev piše, da naj bi ime prišlo iz francoskega glagola tenir (vzeti, sprejeti, držati) oz. tenez (vzeti, sprejeti) v velelni obliki. Beseda tenez naj bi bil vzklik, s katerim je server opozoril nasprotnika na začetni udarec. To je najbolj sprejeta različica izvora imena tenis, obstajajo pa tudi druge.
Igra se je pozneje z dvorov in iz dvoran v Angliji razširila na urejene poljane, ki so obkrožale podeželske dvorce in vile. Na negovanih tratah so poleg kriketa igrali tudi druge, današnjemu tenisu podobne igre. Žoge, ki so komaj odskakovale na kamnitih ali lesenih tleh, so bile za igro na urejenih tratah povsem neprimerne. To pa se je spremenilo po odkritju Charlesa Goodyeara. Ta je leta 1839 surovo gumo grel z žveplom in dobil elastično žogico, kar je imelo zelo velik vpliv na razvoj teniške igre na travi.
ZAČETKI MODERNEGA TENISA
Anglež Walter Clopton Wingfield, bivši vojak, je leta 1873 zasnoval, patentiral, izdelal in spodbujal lastno različico tenisa, ki se je igrala na odprtem na travi, velja za začetnika modernega tenisa. Tej igri je dal ime spheristique (gr. igra z žogo). Wingfield je igro prodajal v leseni škatli, v kateri so bili samostoječa teniška mreža, leseno kladivo, dve angleški gumijasti žogi, vrvica in palica za označevanje igrišča, vreča za žogice ter knjižica s kratkim opisom zgodovine tenisa in pravili nove igre.
Narisano igrišče lawn tennis tako, kot si ga je originalno zamislil W. C. Wingfield leta 1874. Igrišče je bilo v obliki peščene ure.
Nekaj tednov za tem sta novo igro predstavila dva časnika, ki so ju prebirali angleški zgornji razred in še tisti, ki to niso bili, pa bi si to želeli. V samo nekaj tednih je igra osvojila bogataše v Veliki Britaniji in na Irskem in se že isto leto pojavila tudi na celini in v ZDA, kmalu pa še v Rusiji, na Kitajskem in v Indiji. Med prvimi igralci so bili člani kraljeve družine, spodnjega in zgornjega doma parlamenta, visoki časniki britanske vojske in veliki industrialci.
Igro so igrali posamično in v parih, vedno po ena in ena do 15 točk. Servirali so z označenega mesta, vedno na desni strani igrišča. Točka je bila dobljena, kadar je nasprotnik zgrešil žogo, kadar je žoga odskočila drugič, kadar je odletela z igrišča oziroma v mrežo. Takoj, ko je igralec naredil napako, je izgubil servis in dobil ga je nasprotnik, podobno kot pri odbojki. Leta 1875 so igro nekoliko spremenili in jo imenovali lawn tennis. Igrišče je bilo današnje oblike. Servisna polja so bila označena na obeh straneh in igralci so servirali diagonalno.
Tenis se je hitro uveljavil in postal priljubljen tako pri moških kot ženskah. Mogoče ga je bilo igrati na površinah za kriket, pa tudi v parkih in na šolskih igriščih. Uspeh je bil velik, z njim pa sta prišla tudi zavist in prepiranje o tem, kdo je igro odkril, vendar je bilo navsezadnje pomembno le to, kdo jo je patentiral.
TOČKOVANJE
Tudi pri razlagi točkovanja pri tenisu obstajata najmanj dve teoriji za nastanek, čeprav jih je v resnici še več. Točkovanje ne temelji na decimalnem, ampak na geometrijskem sistemu, ki ima za osnovo število 60.
Ena teorija pravi, da so točke najprej delili v zaporedju 0, 15, 30, 45 in 60. Številke naj bi predstavljale uro oz. četrtine v eni uri. Angleži so to imenovali fifteen, thirty, forty-five in sixty. Za osvojitev ene igre je bilo treba osvojiti štiri točke, vsaka točka pa je štela 15.
Pozneje so ugotovili, da ima pri izidu 45 : 45 pomembno vlogo sreča, saj na igro vpliva, kateri od igralcev je imel servis, zato je bil sprejet dogovor, da je treba za osvojitev igre osvojiti vsaj dve točki več od tekmeca, zato se je 45 spremenilo v 40, ob izenačenju na 40 : 40 pa naj bi vsaka osvojena točka pomenila 10 točk. Danes je 50 : 40 znano kot prednost. Ko je igralec osvojil dve točki več od nasprotnika (najprej 50, nato 60), je napolnil uro in osvojil igro. S tem štetjem so ukinili številko 60 in namesto tega uporabili izraz dobljena igra (game).
S to teorijo sovpada poimenovanje za izenačenje 40 : 40, kar se v angleščini imenuje deuce. To izvira iz francoske besede deux (v slovenščini dve), kar pomeni, da mora igralec za osvojitev igre osvojiti še dve zaporedni točki. Zaradi francoščine se 0 točk imenuje love, saj je število nič podobno jajcu, ki mu v francoščini pravijo l’oeuf, izgovarjava pa je podobna omenjeni angleški besedi za ljubezen.
Ena teorija pravi, da je štetje povezano z igro jeu de paume, ki je ena izmed predhodnic tenisa. Ob nastanku te igre se je sprva igralo brez loparja, igrišče je bilo v vsako smer dolgo 45 čevljev (slabih 14 metrov). Ko je server osvojil prvo točko, se je lahko premaknil 15 čevljev bližje mreži. Ob drugi točki se je lahko premaknil še za 15 čevljev (skupaj za 30), ob tretji točki pa še za 10 (skupaj torej 40).
TENIS POSTANE ŠPORT
Leta 1870 so v Angliji ustanovili All England Croquet Club v delu Londona, ki se imenuje Wimbledon. Na prvem nacionalnem prvenstvu Anglije, ki ga je 9. junija 1877 organiziral omenjeni klub, so igrali po pravilih, ki sta jih priredila njegova člana Jones in Heatcot in so v osnovi enaka današnjim. Prvi zmagovalec tega turnirja, ki je kmalu postal in ostal kultno svetišče oboževalcev teniške igre, je bil domačin Spencer Gore.
Prvi teniški zvezdi, brata dvojčka William in Ernest Renshaw, na dvoboju v Wimbledonu leta 1883. William je Wimbledon osvojil sedemkrat, tudi leta 1883 na sliki, ko je premagal brata.
Leta 1884 so uvedli tekmovanje žensk posamezno in tekmovanje moških dvojic. Med 13 zagretimi igralkami je zmagala Maud Watson.
Tenis se je kmalu iz družabnega razvedrila razvil v športno panogo in najprej osvojil srca v ZDA. Prvo dokazljivo srečanje v ZDA je bilo odigrano oktobra 1877 v Arizoni. Tako se je tenis začel širiti po vseh celinah. Leta 1896 je postal olimpijska panoga. Obdržal se je vse do leta 1942 in bil znova vključen med olimpijske športe leta 1988 na olimpijskih igrah v Seulu. Leta 1900 je Dwight Davis ponudil dragoceno zlato-srebrni pokal za zmagovalca moštvenega spopada med Britanci in ZDA. Pojavili so se prvi teniški učitelji in knjige o tenisu, odigrani so bili prvi dvoboji za denar in prva ekshibicijska srečanja. Leta 1923 sta v New Yorku ob odprtju teniškega stadiona v Forest Hillu tekmovali ženski reprezentanci Velike Britanije in ZDA.
Danes poznamo štiri velike in najbolj gledane ter obiskane turnirje, ki jih imenujemo Grand Slam, in sicer za pokal Wimbledon v Londonu (travnata podlaga), US Open v New Yorku (trda podlaga – plastika), Roland Garros v Parizu (na peščenem igrišču) in v Avstraliji v Melbournu (najprej veliko let travnato igrišče, zdaj pa trda podlaga – plastika). Poleg turnirjev za grand slam pa skozi vse leto poteka množica profesionalnih turnirjev po vsem svetu na različnih ravneh in z različnimi velikostmi nagradnih skladov in gledalcev.
TENIS NA SLOVENSKEM
Po letu 1876 se je tenis razširil po vsej stari celini. V Avstro-Ogrski, v kateri so bile takrat tudi slovenske dežele, se je igra širila v njenem industrijsko najbolj razvitem delu ‒ na Češkem. Okoli leta 1890 je bilo na Češkem že čez 500 teniških igrišč. V Pragi, Brnu, Dunaju in Gradcu so se slovenski študentje seznanili s tenisom in idejo tega športa ponesli v domovino. Vendar po zdaj znanih pričevanjih lahko sklepamo, da so tenis na ozemlje današnje Slovenije prvi zanesli višji avstrijski častniki. Okoli leta 1880 naj bi tenis že igrali v vojašnicah v Ljubljani in Mariboru.
Pisatelj in politik Ivan Tavčar je bil prvi Slovenec, ki je dal postaviti teniško igrišče na travnati poljani na svojem posestvu na Visokem v Poljanski dolini leta 1897. Tudi sam je igral tenis in pri tem užival.
Ob prelomu stoletja so bila teniška igrišča že tudi ob boljših hotelih v mondenih središčih, za katera so takrat veljali Bled, Portorož in Rogaška Slatina. Hoteli so že tudi organizirali teniške turnirje. Prvi slovenski teniški klub je bil leta 1899 ustanovljen v Celju. S prvo svetovno vojno je klubska dejavnost zamrla, znova so jo obudili šele leta 1927.
Najuspešnejša slovenska teniška igralka vseh časov Mima Jaušovec je leta 1977 osvojila Roland-Garros, še dvakrat pa je v Parizu igrala v finalu. Na turnirjih za Odprto prvenstvo Avstralije je kot najboljši rezultat dosegla uvrstitev v polfinale, enak uspeh je dosegla tudi na turnirjih za Odprto prvenstvo ZDA, na turnirjih za Odprto prvenstvo Anglije pa se ji je dvakrat uspelo uvrstiti v četrtfinale. Odprto prvenstvo Francije je osvojila tudi med ženskimi dvojicami. Trenutno med Slovenkami na teniških igriščih največ obeta Tamara Zidanšek. Med moškimi sta bila najboljša Aljaž Bedene in Blaž Kavčič.
Leta 1983 je morala Mima Jaušovec v finalu OP Francije (Roland Gaross) priznati premoč Chris Evert, eni najboljših igralk tenisa vseh časov. Vir: https://www.profimedia.si/
https://www.profimedia.si/editorial?blob=sp.mima%20jau%C5%A1ovec&mp_sed=285980115
Leta 1983 je morala Mima Jaušovec v finalu OP Francije (Roland Gaross) priznati premoč Chris Evert, eni najboljših igralk tenisa vseh časov.
NAJBOLJŠI NA SVETU
Tenis je tako kot večina profesionalnih športov podvržen večni razpravi, kdo je najboljši vseh časov. Ker je posamezna obdobja in igralce, ki jih loči več desetletij, nemogoče primerjati, so odgovori pogosto subjektivni. Dandanes se večina teniških analitikov, trenerjev in navijačev strinja, da je najboljši vseh časov Roger Federer, a nekoč je ta naziv pripadal legendarnemu Rodu Laverju, ki na vprašanje, kdo je najboljši odgovori: »Mislim, da nihče. Igralci pripadajo določenemu časovnemu obdobju. Številka ena si lahko le v svojem času.«
Vseeno naj omenimo tri največje današnjega časa, ki so si zelo skupaj tudi po osvojenih grand slamih. Novak Đoković (21), Roger Federer (20) ali Rafael Nadal (22). In enotnega odgovora, kateri je najboljši med najboljšimi, ni.
Med ženskami so največ grand slamov v karieri osvojile Serena Williams (23), Steffi Graf (22), Martina Navratilova in Chris Evert sta jih nanizali 18.
