Na popotovanju po Balkanu je mogoče združiti prelepo Jadransko in Črnomorsko obalo z obiskom izjemnih lokacij v notranjosti polotoka. Od nepozabnih nacionalnih parkov, rek in gora do izjemnih zgodovinsko pomembnih in kulturno neprecenljivih krajev. Cenovna dostopnost, topli ljudje, izjemna kulinarična pestrost in bližina, to so vse pomembne prednosti Balkana, kot vroče popotniške destinacije za toplejši del leta, drugi pa ga obiščejo tudi pozimi, predvsem v času smučarske sezone ali novoletnih praznikov. Na Balkanu se čas dobesedno ustavi, kajti pogolten zahod se ga v večini še ni dotaknil, zato pot pod noge.

Kje se začne Balkan?

Soglasja o tem, do kod natančno sega Balkan, ni nikoli bilo. Opredelitev je menda celo več kot tistih, ki jih postavljajo. Za določitev meje med polotokom in celino je mogoče uporabiti geografska, politična, kulturna in druga merila. Enciklopedija Britannica v izdaji iz leta 1911 na primer Grčijo uvršča med balkanske države, Slovenije pa ne. V izdaji iz leta 1995 pa navaja drugo definicijo, po kateri Grčija ni več uvrščena med balkanske države, Slovenija pa je. Verjetno ni zemljepisnega pojma, ki bi bil bolj sporen in nedoločljiv, kot je Balkan. Nešteto je bilo razprav o tem, kje je geografska meja Balkana. Po eni razlagi celinski del meje polotoka odkrijemo tako, da preprosto potegnemo ravno črto med Odeso ob Črnem morju in Trstom ob Jadranu. Veliko več geografov zagovarja mnenje, da meja poteka po rekah.

Veliko geografov zagovarja mnenje, da meja Balkana poteka po rekah. Na sliki Donava v Srbiji, kjer je reka naravna meja z Romunijo, imenovana Železna vrata.

Do konca prve svetovne vojne je prevladovalo stališče avstrijskih geografov, da meja polotoka poteka po Donavi do izliva Save, nato po Savi do izliva Kolpe, po Kolpi, nazadnje pa se po ravni črti spusti na Reko. Torej ozemlja Slovenije niso prištevali k balkanskemu. Po razpadu Avstro-Ogrske se je vse bolj uveljavljala razmejitev, ki jo je zagovarjal znani srbski geograf Jovan Cvijić. Ta je zahodni del meje Balkana v svoji razlagi iz leta 1919 potisnil precej proti zahodu in severu, na ozemlje Slovenije in po nekaterih različicah celo na ozemlje današnje avstrijske Koroške. Po Cvijićevem mnenju meja Balkana poteka po Donavi do izliva Save, nato navzgor po Savi tako, da je zajeta tudi Ljubljana, proti zahodu po Vipavi vse do Soče, tako da k Balkanu spada tudi Trst.

Popotovanje po Balkanu je čarobno doživetje, ki ga boste želeli ponavljati.

Še večja težava je, da se ima beseda Balkan slab prizvok in se predvsem Slovenci upiramo umeščanju na ta polotok. Ker jasne razmejitve med polotokom in preostalo Evropo ni bilo, so imeli različni avtorji tudi različne predstave o natančnem obsegu Balkana. Obseg območja se je spreminjal glede na spremembe političnih meja. Vendar pa Božidar Jezernik v svoji izjemni knjigi Divja Evropa piše, pa je bilo zelo malo različnih pogledov na značaj Balkana, za katerega večina meni, da je neevropski. Omenja tudi, da so po obdobju razsvetljenstva na Balkan gledali kot na nekaj, kar je geografsko sicer blizu, kulturno pa daleč. Vzhodno obalo Jadranskega morja so pogosto opisovali kot barbarsko, v skladu s tem pa so na zahodu poudarjali tiste lastnosti, ki so Balkan delali drugačen od preostale Evrope. Pojem Balkan se tako ni uporabljal samo za poimenovanje gorovja v Bolgariji in imena polotoka, ampak vedno z nekim ideološkim predznakom in negativnim prizvokom, kot so umazanija, nered, nezanesljivost, lenoba, zato je celo v samih balkanskih jezikih izraz balkan kmalu postal sinonim za pomanjkanje civiliziranosti. Če smo povsem iskreni, so se vsemu balkanskemu upirali tudi sami Balkanci s posnemanjem zahoda. Vendar pa je čas prinesel nova spoznanja in danes je jasno, da se narod lahko vključi v evropsko družbo, če ohranja svoje posebnosti. Še več, danes to bolj kot karkoli drugega pritegne turiste in popotnike, ki so zadnja leta preplavili svet, dokler jih ni ustavila epidemija.

Sloves Balkana kot soda smodnika je nekaj, kar ga spremlja ves čas, že od obdobja, ko so se po umikanju Turkov na tem območju križali interesi Avstrije in Rusije. Ta oznaka ni neupravičena – prav na Balkanu se je junija 1914 prižgala iskra, ki je zanetila prvo svetovno vojno. Še pred tem sta potekali dve balkanski vojni. Znane in še vedno boleče pa so rane iz zadnje vojne po razpadu Jugoslavije. Vendar pa je misel na spore in vojne zadnje, na kar bi želeli pomisliti, ko omenimo besedo Balkan. Obstajajo namreč mnogo večje zgodbe od sporov. To so zgodbe prijateljstva in sobivanja na tem prelepem delu zemlje. 

Čari Balkana

Če odmislimo vse te meje, tako fizične kot tiste, ki si jih naredimo v glavi sami, je Balkan v resnici izjemno pestra, zanimiva, pisana in pustolovščin polna popotniška destinacija. Splača se ga obiskati in prepotovati, preden ga bo pogoltnil vrtinec zahodnjaškega kapitalizma, miselnosti in egoizma. Začetki so že opazni, saj številne države hitijo z gradnjo avtocest, hotelov in vsega drugega. Balkan nam je bil dolgo domače okolje. Tudi danes so nam blizu tamkajšnji filmi, glasba, zabava, predvsem pa so ljudje tisti, ki štejejo največ. So topli, prijazni, gostoljubni in zaslužek pa jim ni prva in edina misel. Na Balkanu se prepletajo in mešajo kulturne, zgodovinske, politične, verske, jezikovne in številne druge razsežnosti. Ta raznovrstnost pa je tisto, kar je glavna privlačnost popotovanja po tem živahnem polotoku. 

Mošeja, katoliška in pravoslavna cerkev v isti ulici v Bosanski Krupi

Balkanske dežele imajo svoj šarm, umirijo ritem poti in predvsem popotniške duše razvajajo z gostoljubjem ter božanskimi okusi. Pomembna prednost pa so tudi izjemno dostopne cene. Prav tako se najdejo vse bolj urejena parkirišča za avtodome, avtokampi, kampi in druga prenočišča. Balkan je zelo priljubljen tudi med motoristi. Za vse, ki bi se lotili potovanja po Balkanu, priporočamo v branje knjigo Gremo na Balkan avtorjev Mitja Gustinčiča in Draga Turnška, s katero vam ne bo ušla nobena znamenitost. Nekaj vam jih bomo predstavili v tem prispevku. 

Rdeči avtobus firme Krstić iz filma Ko to tamo pjeva v vasi Knić, kjer je danes lokal, ki je videti vse prej kot to, a ima dušo.

Vožnja po cestah Balkana sicer zahteva nekaj previdnosti in potrpežljivosti. Avtoceste so ponekod precej slabo ohranjene. Lahko naletite tudi na makadamske uvoze in poškodovane zaščitne ograje, kar pomeni, da lahko na cesto zaide drobnica ali celo večja živina. Zapuščeni psi so na jugu ob cestah in tudi v naseljih stalnica, vendar navadno za mimoidoče niso nevarni. 

Skrivnostne zgodbe Balkana

Na vsakem popotovanju so mesta, kraji in lepote, ki jih ni težko najti, takšni, ki jih pozna ves svet in jih priporočajo prijatelji, agencije in revije, so pa tudi malo manj znane zgodbe in območja, ki burijo domišljijo. 

VINETOU

Zaradi izjemne lepote neokrnjene narave so bila med številnimi potencialnimi lokacijami po vsem svetu prav hrvaška območja (Paklenica, Plitvička jezera, Krka, Modrič-Rovanjska, Jasenice, kanjon reke Zrmanje, Tulove grede, Prezid, Raštević, Vransko jezero, Omiš – reka Cetina, Grobničko polje, Platak) izbrana za snemanje legendarnih filmov o Vinetouju, nastalih po romanih nemškega pisatelja Karla Maya. Velik del sedmih filmov je bil posnet na območju od Paklenice do prelaza Prezid na južnem Velebitu. Vinetou in Old Shatterhand v Dolini smrti je bil zadnji izmed desetih filmov nemško-francosko-jugoslovanske koprodukcije. Posneli so ga leta 1968. Filmi o Vinetouju, slovitem indijskem poglavarju, ki si ga je izmislil Karl Friederich May, spadajo med največje filmske uspešnice v Nemčiji. Ljubiteljev filma je še vedno ogromno, številni pa se iz leta v leto vračajo na Hrvaško. 

Slikovito območje Tulovih gred je le eno od prizorišč, ki so ga filmarji izbrali za snemanje filmov o Vinetouju.

LETALIŠČE ŽELJAVA

Eden bolj skrivnostnih manj poznanih krajev je skrivnostno letališče Željava pri Bihaću. Nekdanja največja letalska vojaška baza JLA v Jugoslaviji leži le 15 kilometrov zahodno od Bihaća, pa vendar na hrvaški strani meje. Mejo prečkate na bližnjem mejnem prehodu Izačić. Na tem letališču je bila velika podzemna baza, ki so jo v strogi tajnosti kot »Projekt 505« začeli graditi leta 1968 in jo nato grdili še naslednjih 12 let; stala je več milijard dolarjev. V planini so bile tri garažne galerije, široke več kot 15 metrov, medsebojno povezane v obliki črke M, v katerih je bilo prostora za 58 letal. V notranjosti planine je delovala samostojna dizelska električna centrala za oskrbo baze z energijo. V galerije je bil s skladišča Pokoj pri Bihaću speljan tudi desetkilometrski cevovod, ki je letala v bazi oskrboval s kerozinom. Baza je bila projektirana tudi za morebitni napad z jedrskim orožjem. Leta 1992 je vojska Republike Srbske krajine letalsko bazo skoraj povsem uničila. 

IBARSKA MAGISTRALA

Ibarska magistrala velja za najbolj kritičen del cestne infrastrukture v Srbiji. V sezoni jo obremenjuje tudi več kot 20.000 vozil na dan. Cesta vodi v največje turistične centre na Zlatiboru, Tari in do obale črnomorskega primorja. Deževno vreme zahteva izrazito defenzivno vožnjo. Droben pesek, prah, ki ga veter zanese s polj in njiv, kmetijska mehanizacija, posledice erozije tal in kamenje spremenijo cestišče v drsalnico, kot bi bila poledica. Neoznačeni cestni priključki s polj zahtevajo posebno pozornost. Nevarnost pomenijo starejši vozniki traktorjev in druge mehanizacije, ki je stara in pogosto neregistrirana. Ponoči  nevarno hitri in pogosto alkoholizirani vozniki z nedisciplinirano vožnjo, prehitevanji v nepreglednih odsekih in izsiljevanjem ogrožajo druge udeležence. Po pisanju srbskih medijev na tej cesti letno umre od 400 do 500 ljudi. Kritična mesta so sicer označena, vendar med vozniki prevladuje mnenje, da je nevarna kar cela magistrala. Cesta je pod nenehnim in poostrenim policijskim nadzorom. 

Pogost prizor v Srbiji

PRELAZ ČAKOR

Prelaz Čakor je znan po tem, da se je decembra leta 1915 čezenj umikala glavnina srbske vojske, ki jo je porazila Avstro-Ogrska, na begu čez Albanijo na Krf. Ta kalvarija je zahtevala 240 tisoč življenj civilistov in vojakov. Ko je državno mejo varovala JLA, so številni Slovenci služili v graničarskih enotah in na karavlah, ki so bile v bližini planinskih zaselkov Prokletij. Vojaki nadzora meje niso opravljali pozimi, saj je bilo bivanje zaradi zimskih razmer nemogoče. V tem času so bivali v kasarni v Andrijevici, ki je še danes v spominu številnim Slovencem. 

ALBANSKI BUNKERJI

Vojaški bunkerji so zapuščina diktatorja Enverja Hodže, ki je Albaniji vladal od leta 1944 do smrti leta 1985. Po njegovi direktivi so jih namreč v državi postavili kar 750 tisoč, torej po en bunker na vsakega prebivalca te nekoč najrevnejše države v Evropi. Še danes je mogoče povsod videti betonske kupole, od notranjosti države do obale. Posejane so kot gobe. Izdelovali so jih po dveh standardih – majhne in velike. Po vsej Albaniji je bila zato močno razširjena proizvodnja elementov za te betonske utrdbe. Bunkerje so sprva postavljali v obalnem pasu, kmalu zatem pa tudi drugje, in to dobesedno povsod. V času Hodževega komunističnega režima je imela Albanija »sovražnike« tako na zahodu – NATO – kot na vzhodu – Varšavski pakt. Zato tudi toliko bunkerjev. Prav nikoli pa ti bunkerji niso bili uporabljeni v vojaške namene. V času hladne vojne, ko so drugje po svetu gradili protiatomska zaklonišča, so Albanci prepredli državo s 750 tisoč betonskimi bunkerji, ki so bili popolnoma nefunkcionalni, v strateškem in taktičnem smislu pa bi pomenili celo oviro za lastno vojsko. V času Hodževega režima jih je vzdrževala albanska vojska, od ljudi pa so pričakovali, da bi branili svoje »lokalne« bunkerje ob morebitnem napadu. Ko je padel komunistični režim, so postali prava nadloga. Večina albanskih bunkerjev je izredno slabo ohranjena in se počasi pogrezajo v zemljo. Ponekod so večje bunkerje začeli uporabljati v gospodarske namene. Preoblikovali so jih v gostinske lokale, delavnice za tetovaže, prodajalne, v zadnjem času pa tudi v hostle oz. apartmaje. Nekateri so celo zelo lepo preurejeni, drugi spet bolj umetniško.

Čari Balkana so nam tako na dosegu roke kot malokatera destinacija. Ne samo zaradi bližine, tudi cenovno je to do denarnice zelo prijazno potovanje. Večina držav Balkana je revnih, ljudje pa pogosto bolj zadovoljni kot bogati obiskovalci z zahoda. Topli, gostoljubni ljudje te sprejmejo z vsem srcem in bogato pogostijo, čeprav pogosto nimajo niti za plačilo položnic. Edina želja je, da bi znali na tem delu sveta ljudje brzdati svoja čustva in spoštovati raznolikost, ki nas lahko povezuje in ustvarja nova nepozabna doživetja.

Stari vojaški bunker v Albaniji s pogledom na Ohridsko jezero

Kristina Galun