Dobro stoletje je Peko ključno zaznamoval razvoj Tržiča – njegovega gospodarstva, ljudi, a tudi prostora, družabnega življenja, turizma, kulture cele bivše države in pozneje Slovenije. Njegovo dediščino je še vedno čutiti tudi danes. Nastanek tržiškega Peka sega v leto 1903, ko je njegove temelje postavil Peter Kozina. Podjetje je v naslednjih desetletjih zraslo v enega izmed glavnih predstavnikov domače obutvene industrije.

PETER KOZINA

O Petru Kozini se precej časa ni vedelo veliko, potem pa je leta 2012 mag. Tita Porenta podrobneje raziskovala življenje in delo ustanovitelja tovarne čevljev Peko, napisala knjigo in zdaj lahko beremo dragocene zgodbe o njegovi zanimivi poti in pogumni poti. 

Peter Kozina se je rodil leta 1876 v Dolenji vasi pri Ribnici. Pionir slovenske obutvene industrije je že kot kmečki fant kazal trgovsko žilico. Osnov trgovskega poklica se je izučil pri uglednem trgovcu z deželnimi izdelki. Leta 1896 je dobil službo v trgovini Antona Krisperja v Ljubljani na oddelku z obutvijo. Tu se je seznanil z dobavitelji, tudi čevljarji iz okolice Tržiča, ter načini proizvodnje in prodaje obutve.

Svojo prvo trgovsko javno družbo Hitzl & Kozina je ustanovil z družabnikom Štefanom Hitzlom. Hinko Kavčič pa je bil poslovodja. Začasne poslovne prostore so najeli v pritličju Zoisove hiše na Bregu 20 v Ljubljani. Kavčič je vodil pisarno, Kozina in Hitzl pa sta potovala, kupovala in prodajala krtače, zobotrebce, čevlje iz tržiške okolice in domžalske slamnike ter druge izdelke. Kozina se je specializiral za prodajo obutve. Spremljal je tudi modo in nove vrste usnja ter način izdelave. Kmalu se je želel osamosvojiti, zato je Hitzla leta 1905 izplačal. 

Nato je še nekaj let prodajal obutev po vsej Avstro-Ogrski, v Nemčiji in celo v baltskih deželah. Leta 1906 pa je začel s pomočjo domačih čevljarjev izdelovati čevlje v Tržiču. 

Odprl je manjšo čevljarsko delavnico. Začel je z desetimi delavci, ki so serijsko prirezovali usnje in šivali zgornje dele obutve, preostalo pa so naredili obrtniki v svojih delavnicah. 

Ta način dela je kmalu izpolnil pričakovanja, zato je Kozina začel načrtovati in pripravljati poslovni načrt za ustanovitev tovarne. Njegov poslovni načrt je bil, da dvigne hišno industrijo na Gorenjskem na višjo raven in zvabi delavce iz majhnih in temačnih delavnic ter jim ponudi delo z urejenim delovnikom in socialno varnostjo v svetlih prostorih tovarne za boljši zaslužek in jih seznani z moderno tehniko strojne izdelave čevljev. 

»Če se bom odločil graditi, potem bom gradil najmoderneje!« je izreke Peter Kozina pred gradnjo in tak je tudi naslov znanstvene monografije, ki jo je leta 2012 izdala mag. Tita Porenta. 

Leta 1908 je v Tržič pripeljala železnica in takrat je po Kozinovem mnenju napočil čas, da začne graditi moderen tovarniški objekt. Tovarne ni ustanovil z lastnimi sredstvi, ampak s pomočjo družabnikov, ki so vložili sredstva za zagon podjetja. Tržiški Nemci so na vse kriplje poskušali preprečiti zidavo slovenske tovarne v Tržiču. Tedanji nemški župan Mally mu je trikrat ustavil zidavo tovarne. Bil jim je trn v peti, ker so po njegovi zaslugi dobili v tržiškem občinskem svetu večino Slovenci. Nemci so celo dosegli, da mu je gospodarska zadruga odpovedala posojilo, preden je bila tovarna zgrajena. Podjetje je registriral kot kapitalsko družbo z omejeno zavezo. V njej je imel Kozina le pet odstotkov lastnega kapitala, drugo pa družabniki. Najbolj znan družabnik je bil vodja Slovenske ljudske stranke Janez Evangelist Krek. Proizvodnja je stekla septembra 1911, še med dodelavo tovarne. Ta je začela leta 1911 proizvajati 250 parov na dan in je proizvodnjo do vojne povečala na 300 do 400 parov. Leta 1913 pa se je podjetje preimenovalo v Peter Kozina in družabniki (PE-KO). V javnem spominu je leto 1903 kot začetek Peka ostalo zato, ker je bilo na pročelju tovarne v Tržiču napisano: 1903, 1911 in 1925. Prva letnica je torej označevala Kozinov začetek, druga zgraditev osrednje Pekove zgradbe, tretja pa nadgraditev te stavbe. 

Med prvo svetovno vojno je podjetje imelo veliko naročil za vojaško obutev avstrijske vojske. Leta 1917 je Kozina z zaslužkom že lahko izplačal vse družabnike in postal edini lastnik. Leta 1920 je regent Aleksander Karađorđević obiskal Tržič in tudi Peko. Takrat je Kozino država prisilila v podpis zanj zelo škodljive pogodbe. Vedel je, da je posel tvegan, a je moral sprejeti naročilo za 100.000 parov vojaških čevljev. Posel ni bil nikoli izpeljan in se je zaradi njega pravdal do smrti.

V 20. letih 20. stoletja je bil Kozina priznan in ugleden slovenski gospodarstvenik. Osnoval je trgovsko mrežo okrog 50 prodajaln po ozemlju prve Jugoslavije. Podpiral je številna društva in nekatere slovenske umetnike. Med ljudmi je veljal za uglajenega gospoda, vedno oblečenega po zadnji modi, ki je velikodušno skrbel za ugled svojega podjetja. Odlikovale so ga vrednote, kot so vztrajnost, volja, delavnost in socialni čut. Neusmiljena konkurenca, državna gospodarska politika in nezadostni lastni kapital so pripeljali do težav v drugi polovici 20. let. Podjetje se je prezadolžilo, zato so banke ustanovile sanacijsko družbo, ki naj bi podjetje popeljala iz krize.

PEKO PO RAZLASTITVI KOZINE

Banke so Kozino razlastile, a so mu dovolile ostati v podjetju, pustile pa so mu tudi stanovanji v Ljubljani, kjer je preuredil Zoisovo graščino, in v tovarni v Tržiču. 

Ob začetku 2. svetovne vojne je Peko zaplenil nemški okupator, 51 podružnic na jugoslovanskem teritoriju je bilo razdeljenih na okupacijska območja. Proizvodni program je bil usmerjen v oskrbo civilistov v nemškem okupacijskem območju Slovenije. Po 2. svetovni vojni je Peko trpel za posledicami vojnega stanja zaradi splošnega plenjenja premoženja in ropanja ob umiku okupatorja iz Tržiča. Tovarna je začela spet obratovati junija 1945. Leta 1948 je bilo podjetje nacionalizirano.

Peko je med letoma 1948 in 1995 deloval kot družbeno podjetje za proizvodnjo obutve in njenih sestavnih delov s trgovino na debelo in drobno s sedežem v Tržiču. Med letoma 1948 in 1954 je podjetje poslovalo pod imenom Tovarna obutve Triglav Tržič, nato so mu vrnili pred vojno ugledno ime Peko. Leta 1950 so z uvajanjem ekonomskih enot, v katerih so delavci neposredno odločali o najpomembnejših vprašanjih delovanja podjetja, uvedli samoupravni način upravljanja podjetja. Leta 1953 ob praznovanju 50-letnice je tovarno obiskal Tito.

Peko je proizvodne prostore širil. Izdelano obutev je prodajal v številnih trgovinah po Jugoslaviji, prodrl na zahodni trg in v Ameriko. Prvi izvoz je bil na Poljsko, kamor so izvozili 25 tisoč parov. Ob koncu 50. let je bila izvedena modernizacija tovarne. Vrhunec razvoja je dosegel v osemdesetih letih 20. stoletja, čeprav so se takrat v poslovanju že pokazale prve večje težave.

DELAVSKO ŽIVLJENJE V PEKU

Prva Šuštarska nedelja je bila organizirana leta 1969 in od takrat se je ves čas razvijala. Večalo se je število razstavljavcev in prodajalcev, vse več je bilo spremljevalnih dogodkov, ki so bili bolj ali manj vezani na šuštarsko tradicijo. Delavci so praznovali dan žena, kulturni program so pripravljali ob jubilejih delovanja Peka, delavcem so omogočali brezplačni ogled kulturnih prireditev. Peko je poskrbel za številne športne dogodke, na katerih so v tekmovali zaposleni. Organizirali so tudi tekmovanja med delavci posameznih podjetij. Najbolj znana je bila Šuštariada – tekmovanje v veleslalomu. Na njej so sodelovali delavci več podjetij čevljarske, usnjarske in gumarske stroke – sprva pod Storžičem, potem na Zelenici. Leta 1983 je na njej sodelovalo okoli 400 tekmovalcev.

V Peku je bila leta 1962 odprta zdravstvena ambulanta, leta 1977 so dobili svoj zdravstveni laboratorij, leta 1983 je začela delovati zobna ambulanta. Za zdravo prehrano so skrbeli v delavski menzi, skrbeli so za poletni oddih. V tovarniški menzi se je v povprečju prehranjevalo 80 odstotkov zaposlenih. Od leta 1948 do 1960 je Peko delavcem ponujal možnost poletnega oddiha v najetem penzionu na morju, kjer je lahko hkrati letovalo do 120 ljudi. Po letu 1982 so delavci lahko letovali v okoli 30 najetih kamp prikolicah.

Leta 1945 je imel Peko stanovanjsko hišo v Pristavi z 12 stanovanji. Do leta 1965 je bilo zgrajenih še 45 stanovanj. Peko je poskrbel, da so delavci dobili ugodna posojila za pridobivanja stanovanj v blokih in gradnjo hiš. Leta 1953 je bilo v Peku ustanovljeno Prostovoljno tovarniško gasilsko društvo. V Peku so se prve težave začele kazati že v 80. letih 20. stoletja, huje pa je bilo po slovenski osamosvojitvi, ko je izgubil precejšen del svojega trga. Tuja konkurenca in neuspešna prestrukturiranja proizvodnje so ga peljala na pot propada. Leta 2016 je sodišče začelo stečajni postopek Peka. Družba Alpina je leta 2018 kupila najstarejšo slovensko obutveno blagovno znamko – blagovno znamko Peko. Nadaljnji razvoj ženske in moške modne obutve Peko bo v žirovski tovarni temeljil predvsem na prepoznavnih Pekovih kopitih in sekalnih nožih, ki so jih prevzeli od tržiškega proizvajalca.

Odzivi kupcev na kolekcijo blagovne znamke Peter Kozina so zelo pozitivni, tako doma kot v tujini. V Tržiču čevljarji še vedno izdelujejo kakovostno obutev, ki jo prodajajo na domačem in tujih trgih. Dediščina Peka ostaja v prostoru in Tržiškem muzeju. Ostaja med ljudmi, ki so delali v Peku, njihovimi otroki in drugimi, ki so se s Pekovo obutvijo srečevali dan za dnem, in ostaja v nas, ki smo Pekove čevlje kupovali, nosili in jim bomo še vedno zvesti. Izbrani predmeti so ob predstavitvi razvojne poti Peka razstavljeni na stalni razstavi Tržiškega muzeja, več jih hranijo v muzejskih depojih in tako Tržiški muzej z izjemnim delom skrbi, da Peko živi dalje. Tržiškemu muzeju se tudi zahvaljujemo za fotografski material in sodelovanje pri ohranjanju spominov na bogato zgodovino. 

SKRIVNOSTNA SMRT PETRA KOZINE

Leta 1965 je Ivan Mohorič napisal zgodbo o Petru Kozini, ki pa jo Tita Porenta ni mogla preveriti, saj pisec ni navedel virov. Veliko dokumentov se je izgubilo že takoj po nenadni Kozinovi smrti leta 1930, o kateri je več različic. Po eni naj bi bil umorjen, po neki drugi naj bi se zastrupil z ribami. Slovenski narod je 21. februarja objavil vest o smrti veleindustrialca, g. Petra Kozine. Smrt ga je dohitela v najlepših letih 53 let. Dva tedna pred smrtjo so ugotovili pljučnico na podlagi zastrupljenja. Pokojnik sam je izjavil, da se je najbrž zastrupil z ribami, ki jih je jedel v Beogradu. Po 14-dnevni mučni bolezni je umrl v stanovanju na Bregu št. 20 v Ljubljani. Njegov grob je na ljubljanskih Žalah. Otrok ni imel. 

Kristina Galun