V izjemni knjigi Zgodbe slovenske arhitekture, ki je izšla leta 2020 pri založbi Beletrina, avtorja Špela Kuhar in Robert Potokar omenjata tri pionirje slovenske arhitekture, in sicer Jožeta Plečnika, Maksa Fabianija in Ivana Vurnika. Fabiani je bil rojen leta 1865 v Kobdilju na Krasu. Bil je najstarejši izmed trojice. Vsi so se šolali na Tehniški visoki šoli na Dunaju in vsi so kot odlični diplomanti prejeli štipendijo za študijsko potovanje. Fabianiju je štipendija omogočila, da je tri leta potoval po Nemčiji, Švici, Belgiji, Franciji, Angliji, Italiji, Grčiji in Turčiji, in kot je večkrat poudaril sam, je bilo to potovanje vir vsega njegovega znanja in kulture. 

Univerzitetni profesor na Dunaju, arhitekt, krajinski arhitekt, slikar, pisatelj, inovator, humanist, popotnik, politik in vizionar – vse to je bil Fabiani. Na dunajski tehniški je bil študent, diplomant in tesen sodelavec profesorja Otta Wagnerja. Bil je osebni svetovalec za področje umetnosti pri prestolonasledniku takratne habsburške monarhije Francu Ferdinandu. Zasnoval je prvi urbanistični načrt za obnovo popotresne Ljubljane konec 19. stoletja, po katerem se je pozneje zgledoval arhitekt Jože Plečnik. Njegovo najpomembnejše delo na področju krajinske arhitekture je zasnova Ferrarijevega vrta v Štanjelu na Krasu. Skupni imenovalci Fabianijevega opusa so čistost linij, izreden občutek za preprostost, sinteza med tradicijo in inovativnostjo, dinamičnost in visoka stopnja rabnosti njegovih arhitektur. Imel je vizionarske poglede na arhitekturo. Njegova dela najdemo v Avstriji, Sloveniji, Italiji, na Poljskem in na Hrvaškem.

Maks Fabiani je izviral iz kraške družine, ki je imela po očetovi strani korenine v italijanski kulturi. Njegova mati Charlot von Kofler pa je bila tržaška plemkinja avstrijskega rodu ter slovenskega porekla. Zanimivo je, da je realko obiskoval v Ljubljani namesto v Gorici ali Trstu. Ta odločitev je bila v vsakem primeru pomembna, saj je v sedmih letih, ki jih je preživel v slovenski prestolnici, z mestom in njegovo zgodovino stkal iskrene vezi. Tako je leta 1885 po potresu, ki je opustošil mesto, brezplačno ponudil svoje delo in brez dodatnih preverjanj po spominu narisal splošni prostorski načrt. V očeh avstro-ogrskih oblasti se je uveljavil kot urbanist srednje velikih mest. Leta 1896 je na Dunaju odprl lasten biro. Na podlagi naprednega ljubljanskega regulacijskega načrta je bil leta 1998 povabljen, da izdela načrt za urbanistično ureditev mesta Bielsko v Šleziji. Za oba načrta je leta 1902 prejel prvi doktorat, podeljen arhitektu v tedanji Avtro-Ogrski. 

Njegovo delo na Dunaju

Leta 1900 so po njegovih načrtih zgradili upravno, proizvodno in stanovanjsko stavbo priznanega podjetja za izdelavo pohištva Portois & Fix na Dunaju. Za tisti čas je bila to tehnološko in arhitekturno zelo napredna stavba, poznana predvsem po ulični fasadi, okrašeni z geometrijskim vzorcem iz zelenih odtenkov keramičnih ploščic, ki jih namesto venca drzno zaključuje ograja v kontrastni rožnati ograji. Sledila je https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Freytag_%26_Berndt_0220.JPG#/media/File:Freytag_&_Berndt_0220.JPG, ki stoji v samem središču Dunaja. Na pariški svetovni razstavi leta 1900 je uredil sprejemni avstrijski paviljon in zanj prejel nagrado grand prix. V tistem času je postal tudi osebni svetovalec Franca Ferdinanda. Njegov največji projekt na Dunaju pa je Urania, ki stoji na sotočju reke Dunaj in Donavskega kanala ob dunajskem Ringu in je bila prvi sodobnih multipleksov v mestu. 

Zgradba Portois & Fix na Dunaju je poznana predvsem po ulični fasadi, okrašeni z geometrijskim vzorcem iz zelenih odtenkov keramičnih ploščic.

Zgradba Artaria v središču Dunaja

Urania, prvi sodobni multipleks na Dunaju

Dela v Ljubljani

Takratni župan Ljubljane Ivan Hribar je zelo cenil Fabianija, zato ga je najel za načrtovanje Mestne ubožnice leta 1897, leto pozneje za Dekliško osnovno šolo v Stari Ljubljani in župnišče sv. Jakoba na Gornjem trgu. Najpomembnejši projekt je ureditev Slovenskega trga oziroma Miklošičevega parka ob Miklošičevi cesti. Leta 1901 so po njegovih načrtih zgradili Krisperjevo hišo. Svetoval je tudi lokacijo za Prešernov spomenik in sodeloval pri izvedbi podstavka spomenika. Načrtoval je še hišo župana Hribarja, Bambergovo hišo in dekliški licej na Prešernovi cesti. 

Italija

Leta 1902 je Fabiani načrtoval Narodni dom v Trstu, ki je bil pomemben za tržaške Slovence. Žal so fašisti dom leta 1920 požgali. Narodni dom je bil obnovljen v letih 1988–1990, ob 100-letnici je bil podpisan dogovor o njegovi vrnitvi slovenski manjšini. Dobro leto po podpisu memoranduma je italijanska vlada leta 2021 z dekretom vrnila Narodni dom v Trstu slovenski narodni skupnosti. Nedaleč stran pa je hiša Bartoli, ki jo je Fabiani načrtoval leta 1908 z bogato dekorativno fasado z visokim kamnitim pritličjem. 

Hiša Bartoli v Trstu, ki jo je Fabiani načrtoval leta 1908 z bogato dekorativno fasado.

Štanjel

S prvo svetovno vojno se je končalo njegovo najbolj plodno obdobje. Zavrnil je povabilo Ivana Vurnika, naj postane profesor na novoustanovljenem arhitekturnem oddelku Tehniške fakultete na ljubljanski univerzi, je pa to ponudbo sprejel Jože Plečnik. Sodeloval je pri obnovi Posočja po prvi svetovni vojni, a je imel težave na uradu za prenovo, ker je bil Slovenec in se ni smel podpisati pod načrte. Zato se tudi ne ve, kako velik je bil njegov prispevek pri obnovi Posočja. Fabiani je po letu 1922 deloval v Gorici kot samostojni arhitekt, v letih 1919–1925 je poučeval umetnostno zgodovino na goriškem liceju. Načrtoval je cerkev sv. Lovrenca v Lokavcu. Leta 1921 se je pridružil fašistični stranki, kar mu je omogočilo, da je lahko deloval na območju Italije. Leta 1935 je postal župan Štanjela in to ostal do konca druge svetovne vojne. Po vojni je bil obsojen kolaboracije z Italijani in Nemci, a je kljub temu pomagal obnoviti porušen Štanjel. Njegovo najbolj znano delo v Štanjelu je Ferrarijeva vila z velikim vrtom, ki jo je načrtoval za družino svojega nečaka, Enrica Ferrarija. Največ pozornosti je namenil načrtovanju vrta, kjer je nivoje uredil z kamnitimi terasami, stopnicami, klančinami in sprehajalnimi potmi. Uredil je tudi inovativni sitem vodnega napajanja z zbiralniki vode in cevmi za zalivanje. Leta 1999 je bil vrt razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Od leta 2014 je lastnica vrta občina Komen.

Maks Fabiani je bil znan tudi po izumiteljstvu, saj je načrtoval naprave za letenje, kolesarjenje, hojo, različne vodne sisteme. Nekaj let po vojni je bil rehabilitiran, a se je vseeno umaknil iz javnosti.

Umrl je leta 1962 v Gorici. Pokopan je v domači vasi v Kobdilju. Spomenik Maksu Fabianiju stoji pred muzejem na domačiji v Kobdilju in je delo kiparja Janeza Pirnata. 

Čudovit Ferrarijev vrt v Štanjelu