MATI TEREZIJA 

Mati Terezija se je kot Agnes Gonxa Bojaxhio rodila leta 1910 albanskim staršem v Skopju. Pri 18 letih se je pridružila irskemu redovniškemu redu Loreto in se po zaščitnici misijonarjev preimenovala v sestro Terezijo. Njen red jo je poslal za učiteljico v indijsko mesto Dardžiling. Leta 1949 je v Kalkuti odprla prvo šolo za revne, leta 1950 pa je ustanovila red misijonarke ljubezni za pomoč najrevnejšim na ulicah tega mesta. Skoraj vse življenje je »angel revnih«, kot je bila znana med verniki, preživela med najsiromašnejšimi v Kalkuti, njeno delo pa so financirale javne ustanove in zasebni donatorji. Za pomoč najrevnejšim je mati Terezija leta 1979 dobila Nobelovo nagrado za mir, ki jo je sprejela v imenu »nezaželenih in neljubljenih ter ljudi, za katere nihče ne skrbi«. Ena najbolj prepoznavnih osebnosti 20. stoletja je umrla 5. septembra 1997 v Kalkuti, stara 87 let. V tem mestu so jo pokopali z državniškimi častmi, kraj, kjer je pokopana, pa je postal romarsko središče. Postopek razglasitve matere Terezije za svetnico je bil eden hitrejših v novejši zgodovini Cerkve, pred več deset tisoč verniki so jo za svetnico razglasili na Trgu sv. Petra 4. septembra 2016. Nekateri so bili do nje tudi kritični, kljub vsemu pa ne moremo spregledati dejstva, da se je postavila na stran revnih. 

Mati Terezija leta 1986

NIKOLA TESLA

Nikola Tesla je razsvetlil in elektrificiral svet, omogočil radio, daljinsko vodene naprave in človeštvo premaknil za nekaj desetletij naprej. Lastijo si ga Hrvati in Srbi. Prvi se sklicujejo na njegov rojstni kraj, drugi trdijo, da je bil Nikola Tesla »po naključju« rojen na Hrvaškem, po narodnosti pa je Srb. Nikola Tesla se je vedno imel za člana srbskega naroda. Rodil se je 10. julija 1856 v Smiljanu pri Gospiću. Rojen je bil sredi viharne noči in babica, ki je materi Djuki pomagala pri porodu, je ob blisku in gromu dejala: »To bo otrok neurja.« Mati pa je odgovorila: »Ne, to bo otrok svetlobe.« Nekaj časa je bil zaposlen tudi v Mariboru pri nekem inženirju. Študij je končal v Pragi in leta 1882 odšel v Pariz, kjer je postal uslužbenec družbe, katere ustanovitelj je bil ameriški izumitelj Thomas Alva Edison. Tesla se je v Parizu proslavil z izumom motorja na izmenični tok, kar mu je leta 1884 omogočilo preselitev v Ameriko. Edison ga je sicer grdo izigral in kmalu sta se razšla zaradi različnih pogledov na strokovno delo. Edison je vse gradil na enosmernem, Tesla pa na izmeničnem toku. Življenjska zgodba Nikole Tesla se bere kot najboljši kriminalni roman. Tesla je kot šolar reševal matematične naloge, še preden jih je učitelj do konca napisal na tablo. V optični spomin si je vtisnil celotne logaritemske tablice. Večino svojih načrtov in eksperimentov je naredil kar v glavi, brez papirja in tehničnih naprav. Na pamet je znal cele knjige. Umrl je osamljen in reven. Njegove nenavadne lastnosti so z leti postajale skoraj patološke. Ni imel lastne družine niti prijateljev. Bal se je telesnih dotikov, sploh ženskih, ljubil pa je živali, predvsem golobe. Zaradi revščine je bival v najcenejših hotelih; z njim je bila v stanovanju bela golobica, za katero je skrbel kot za svojega otroka. Reven je bil predvsem zato, ker je denar daroval v dobre namene.

V bližini Niagarskih slapov in nekdanje hidroelektrarne so Američani postavili spomenik Nikoli Tesli.

ALEKSANDER VELIKI

400 let pr. n. št. je bila Grčija razdeljena na mestne države. Ena od teh je bila Makedonija, v kateri se je kralju Filipu leta 365. pr. n. št. rodil sin Aleksander. Bil je bister deček in je že v mladosti kazal častihlepje, kar ga je naredilo vzvišenega in dostojanstvenega. Aleksander se je takrat rad pohvalil svojim vrstnikom: »Oče mi bo že vse osvojil, tako da ne bo ostalo meni v sodelovanju z vami nobeno pomembno in sijajno delo, da bi ga pokazal svetu.« Aleksandra je šolal nihče drug kot sam Aristotel. Filipa je takoj po smrti zamenjal takrat 20-letni Aleksander. Eden največjih vojskovodij vseh časov, ki v boju ni nikoli obupal, je zavzel 90 odstotkov takrat znanega sveta. Do smrti je zgradil imperij, ki je segal od Mediterana do Afganistana. Na svoji poti je postavil več kot 70 mest, ki so postali centri širjenja grške kulture. Čeprav je osvojil ogromno ozemlje, pa ni utegnil vzpostaviti močne uprave. Imperij je bil po njegovi smrti kmalu razdeljen različnim generalom in spet so se vnele vojne med temi ozemlji zaradi nestrinjanja. Umrl je v Babilonu. Čeprav je vzrok njegove smrti znan, nekateri znanstveniki zanikajo, da bi umrl za malarijo, saj se njegovi bolezenski simptomi ne ujemajo popolnoma s to boleznijo. Znanstveniki menijo, da simptomi bolezni najbolj ustrezajo virusu Zahodnega Nila, to potrjujejo tudi Aleksandrova opažanja ptic, ki so pred njegovimi očmi padale z neba. Znano je tudi, da si Aleksandra Velikega prisvajata tako Severna Makedonija, kot Grki, ki so prepričani, da je del njihove zgodovinske zakladnice.

Veliki bronasti kip, imenovan Bojevnik na konju, na osrednjem trgu v Skopju.

DRAŽEN PETROVIČ

Dvakratni evropski klubski prvak, svetovni in evropski prvak z reprezentanco, dvakrat srebrni in enkrat bronasti na olimpijskih igrah. Mojster košarke v tistih najbolj romantičnih in kreativnih časih še vedno zbuja močna čustva in nostalgijo, predvsem po državah, ki so včasih sestavljale Jugoslavijo. Dražen Petrović je bil med tistimi košarkarji, ki so veliko prispevali temu športu. Bil je tudi vodja vala evropskih košarkarjev v NBA. Dražen Petrović je po Šibenki od leta 1984 igral v zagrebški Ciboni, potem pa tudi v madridskem Realu, iz katerega je leta 1989 odšel v NBA, najprej v Portland Trail Blazers in nato v New Jersey Nets. Bil je najboljši Evropejec, ki je do takrat igral v NBA. Vodil je jugoslovansko košarkarsko reprezentanco do zlata na svetovnem prvenstvu v Argentini leta 1990 in zlata na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 1989. S hrvaško reprezentanco je dosegel njen največji uspeh, srebrno medaljo po znamenitem finalu z ZDA na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992. Delček svoje bogate kariere je najboljši hrvaški košarkar vseh časov spisal tudi proti ljubljanski Olimpiji, ki ji je leta 1985 nasul 112 točk. Zaradi administrativnih težav se je Olimpija Ciboni morala zoperstaviti z mladinsko ekipo, kar je Dražen Petrović izkoristil in prikazal zgodovinsko in za tisti čas rekordno predstavo. V Vroclavu je 6. junija 1993 v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo proti Sloveniji zadnjikrat zaigral pod koši. Naslednji dan so se soigralci odločili za letalski prevoz, sam je izbral cesto. Umrl je v prometni nesreči na avtocesti Frankfurt–München med spanjem na sovoznikovem sedežu. Njegova mama je nekaj dni po sinovi smrti našla njegovo osebno izkaznico in videla, da mu je potekla 7. junija 1993, na dan njegove smrti. V Zagrebu stoji Muzej in spominski center Dražena Petrovića, ki ga je ustanovila njegova mama. 

Spomenik Dražena Petrovića v Zagrebu

SOKRAT

Sokrat velja za enega najpomembnejših filozofov. Njegova zapuščina je najbolje ohranjena v zapisih enega od njegovih učencev ‒ Platona. Sokrat je Atenčane učil o tem, naj mislijo s svojo glavo in naj se sprašujejo o tem, kakšno življenje v resnici živijo – in včasih je bil pri tem, kot je nekje zapisal Platon, siten kot obad. Predaval je, da je bolj pomembno, da si dober kot srečen. Ko so se Atene znašle v krizi, ko je začela divjati državljanska vojna in je razpadlo gospodarstvo, ko se je pojavila lakota, se je oblastnikom zdelo, da je ta filozof z briljantnimi idejami morda lahko nevaren. Obsodili so ga, češ da kvari mladino in ne spoštuje bogov; pred svojimi učenci je popil izvleček strupene trobelike, ki je počasi začela mrtviti njegovo telo. Sokrat je učil, da smrt ni zlo, temveč njegovo nasprotje – nekaj dobrega. Gre le za spremembo, ko se duša s tega sveta preseli v drugi kraj. Rekel je, da je smrt le spanje brez sanj. Sokrat ni bil niti lep niti bogat, bil je brez plemiškega rodu in vrhunske izobrazbe, pa vendar je prva asociacija ob njegovem imenu modrost. Njegov je tudi znameniti izrek: »Vem, da nič ne vem.«

Sokratov kip pred atensko akademijo