Slovenija je prepredena z gradovi, dvorci, trdnjavami, fortifikacijskimi sistemi. Nastali so v različnih obdobjih srednjega veka, v renesansi in baroku, prve sledi o njihovi gradnji pa so našli celo v antiki. Številne je načel zob časa ali pa so bili uničeni med drugo svetovno vojno, na desetine pa jih danes opravlja zanimive funkcije. Zobu časa je ušlo precej mogočnih zgradb. Zgodbe za stenami grajskih stavb so vedno burile domišljijo, nekatere so prerasle v legende, druge pa so tako tragične, da zaboli. Eno takšnih ima recimo grad Strmol, rajska podoba na Gorenjskem, ki je prejel naziv evropski unikatni grad leta 2018. Ocenjevalce sta navdušili neverjetna ohranjenost in opremljenost gradu. Temu biseru v Cerkljah na Gorenjskem smo v pričujočem članku namenili pozornost tudi mi.

Grad Strmol v vasi Dvorje v Cerkljah na Gorenjskem

Grad Strmol danes

Grad vsako leto obišče veliko obiskovalcev, predvsem zaradi izjemne, a zelo tragične zgodbe njegovih zadnjih lastnikov pred koncem druge svetovne vojne in izjemne lege ter lepe, naravnost mistične okolice. Veliko zaslug za obuditev in razjasnitev dogodkov ima knjiga To noč sem jo videl pisatelja Draga Jančarja. Od prvega izida enega najbolj branih romanov zadnjih let na Slovenskem bo 11 let in zanimanje zanj verjetno še dolgo ne bo popustilo. Roman, za katerega je Drago Jančar prejel tretjega kresnika ter kresnika desetletja, bil pa je tudi finalist za kresnika vseh kresnikov, je na Slovenskem doživel več kot deset natisov in bil preveden v 12 jezikov. Nagrajen je bil tudi v tujini, leta 2014 je prejel francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo. Istega leta je bil prav tako v Franciji nominiran še za nagrado femina, leto pozneje za poljsko nagrado angelus ter leta 2017 in 2018 za rusko nagrado Jasna Poljana. Kritiki so ga ob izidu ocenili za eno najboljših literarnih del o Slovencih v času druge svetovne vojne. Trenutno navdušuje gledališka predstava, obeta pa se tudi film.

Grad Strmol je bil prenovljen leta 2012, in sicer po načrtih arhitekta Aleša Hafnerja. Sledil je izhodiščem, ki jih je podala konservatorka Nika Leben, da se v največji možni meri ohrani podoba, ki jo je v letih od 1936 do 1940 gradu dal njegov zadnji lastnik Rado Hribar z ženo Ksenijo s pomočjo arhitekta Miha Osolina. Strmol je bil leta 2004 ob soglasju dedičev, ki so grad v svojo last dobili v denacionalizacijskem postopku, razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Dediči so ga prepustili državi v trajno last, da bi ostal protokolarni objekt s poudarkom na kulturi. Ta grad je poleg gradu Snežnik edini, ki je ohranil žlahtno patino in opremo. Je eden najstarejših in najbolje ohranjenih gradov in je danes urejen v butični hotel s 4 zvezdicami. Sobe so opremljene z originalnim pohištvom predvojnega lastnika. Možen je tudi ogled gradu in prostorov po predhodno objavljenem urniku in rezervaciji. Močan vtis na obiskovalca naredijo lega gradu, izbrane zgodbe o premožnem zadnjem gospodarju in neprecenljiva notranja oprema. Lahko si privoščite tudi košarico dobrot z odejico za piknik in jo razgrnete v dih jemajoči okolici gradu, ki vas najbolj nagovori in očara. Na gradu ponujajo tudi številne druge aktivnosti in organizirajo dogodke. Izjemno lepa in prijetna je tudi Kavarna Strmol, ki je urejena v eni od grajskih pristav na posestvu Strmol. Navdušili vas bodo prijeten notranji ambient z zgovornimi fotografijami zadnjih zasebnih lastnikov Gradu Strmol in prostorna terasa ter mirno okolje. Celotno posestvo obsega še grajsko pristavo, hlev, brunarico, ribnik in drevored.

Zgodovina gradu

Grad je nastal iz srednjeveškega dvorca, ki v začetku ni smel biti utrjen, saj so bili njegovi lastniki pripadniki nižjega plemstva. Prvi lastniki Strmolski so se tu naselili v 13. stol. in po njih je grad ohranil ime. V renesansi je grad prevzela družina Ruessenstein. Takrat je grad dobil današnjo podobo z vogalnimi stolpi, vhod pa z južne strani prek dvižnega mosta. Lastnik je takrat v bližini dvorca našel tudi zlato žilo in nekaj časa izkopaval zlato. Zaradi dolgov je grad prešel v roke družine Wolwitz, ki ga je pa leta 1768 prodala takrat najbogatejšemu Kranjcu Michelangelu Zoisu, a ga je tudi ta že leto za tem prodal. V 19. stol. je grad prehajal v roke neplemiških družin.

Človek, ki je najbolj zaznamoval grad Strmol in o katerem govori tudi knjiga To noč sem jo videl, pa je bil njegov zadnji lastnik Rado Hribar, industrialec in bančnik iz Ljubljane. Izhajal je iz ljubljanske družine slovenskega tiskarja, industrialca, politika in slovanofila Dragotina Hribarja. Mati Evgenija Šumi (Schumi) pa je bila iz meščanske družine tovarnarjev slaščic Franca in Josipine Schumi. Pozneje je lastnik tovarne Šumi postal Rado Hribar, ki jo je podedoval po pokojni materi in jo pozneje prepustil bratu Svetozarju. Bil je tudi lastnik tovarne Pletenina, ki jo je ustanovil njegov oče Dragotin Hribar. Rado je bil svetovljan in dobrodošel gost na vseh takratnih evropskih dvorih, močno povezan tudi z gospodarsko elito po vsej Evropi. Bil je tudi dober prijatelj kneza Pavla Karađorđevića, jugoslovanskega regenta. V gradu je s svojo ženo Ksenijo, rojeno Gorup plemenita Slavinski, živel od leta 1936. Njen ded Josip Gorup je bil tedaj eden najbogatejših Rečanov, po nekaterih ocenah celo najbogatejši Slovenec tistega časa. 

Nujno razmerje je bilo polno vzponov in padcev, življenje pa polno zanimivosti in posebnosti, na primer, da je imela Ksenija svojega ljubljenčka aligatorja, s katerim se je sprehajala po Ljubljani, ali pa da je bila prva pilotka v takratni Jugoslaviji. Prav letalstvo in pilotiranje ju je zelo povezovalo. 

Ko je grad kupil Hribar, je bil slabo vzdrževan, zato je prenovo zaupal prijatelju arhitektu Mihi Osolinu, ki je trinadstropni dvorec spremenil v sodobno bivališče. V enem izmed stolpov si je arhitekt celo uredil pisarno in prenočišče. Po Hribarjevih željah so največji poseg doživeli vhod s severne, dvoriščne strani, razširitev dvorišča in nova peščena dovozna pot. Vhod je arhitekt poudaril z baročnima atlantoma, ki so ju prinesli iz veže dvorca Zalog pri Moravčah. Vhodni portal krasi kamniti grb, ki ima vrezani začetnici R. H. V notranjosti so uredili prostore za slavnostne sprejeme, lovsko sobo, posodobili kuhinjo in jo povezali s servirno sobo in jedilnico, preuredili spalnice, ki so jim dodali sodobne kopalnice, po hiši pa speljali centralno ogrevanje in novo električno napeljavo. V jedilnici je dobil mesto posebej po naročilu izdelan radijski sprejemnik z gramofonom. Hribar je pohištvo iz 18. stol. kupoval na dražbah, v starinarnicah doma in v tujini, v velesovskem samostanu in pri obubožanih plemičih, saj se pohištvo prejšnjih lastnikov ni ohranilo. S tem pohištvom je Hribar poustvaril baročni slog dvorca. Grad je tako spremenil v bogato meščansko bivališče z umetniškimi deli, preprogami, bogatim družinskim porcelanom in srebrnino. Leta 1937 je Rado kupil slavno Kofetarico slikarke Ivane Kobilce. Kopija te slike od leta 2020 krasi Klavirski salon. Danes je v popolni lasti Petra Hribarja ml., ki je Radov nečak, do nadaljnjega pa ostaja v posesti Narodne galerije. 

Rado Hribar je na novo uredil tudi vrt v pritličju z novim okrasnim bazenom, ki so ga dopolnjevali kip deklice, katere poteze spominjajo na Ksenijo, ter manjši kipi raka, želve, žabe in kuščarja, vsi delo kiparja Borisa Kalina. Osolin je načrtoval tudi dve zunanji stopnišči za dostop z vrta na lesen zunanji gank. Za preureditev zunanjosti pa je Rado Hribar najel priznanega krajinskega arhitekta Alberta Escha, ki je prenovo zunanjega prostora leta 1937 zasnoval v angleškem krajinskem slogu. 

Usoda zakoncev Hribar

Usoda zakoncev Hribar je kruta. Rado Hribar se je po napadu Nemcev in Italijanov na takratno Jugoslavijo leta 1941 želel čim manj izpostavljati in previdno peljati svojo življenjsko pot z enim samim namenom: preživeti vojno! Kot svetovljan in uspešen podjetnik je še pred vojno imel stike tako z Nemci kot Italijani. Kot zavzet domoljub je hitro našel in navezal stike z domačimi partizani. Od začetka upora jim je pomagal, kolikor se je le dalo. Ko je nekoč izvedel, da je nekdo Nemcem izdal zimski položaj Kokrške čete, je takoj poslal svoja lovca k partizanom z namenom, da jih opozorita. Nemci so lovca prestregli in Rado ju je komaj rešil iz zapora v Begunjah. Prava ironija je, da so prav iz te partizanske enote prišli poznejši morilci zakoncev. Razglasili so ju za narodna izdajalca, kar naj bi bil neposredni povod za njun umor. Januarja 1944 so ju likvidirali pripadniki varnostno-obveščevalne službe. Radov nečak, gospod Peter Hribar, je po dolgih letih boja, leta 2000, dosegel popolno pravno rehabilitacijo obeh sorodnikov in popolno razveljavitev krivične in lažnive obsodbe. Šele po 71 letih so leta 2015 izkopali posmrtne ostanke zakoncev Hribar, saj natančen kraj usmrtitve prej ni bil znan oziroma si o tem ljudje niso upali govoriti. Več o tej tragični zgodbi je vredno prebrati v knjigo To noč sem jo videl. 

Leta 1946 je grad prešel v last Federativne ljudske republike Jugoslavije, ko ga je nova oblast uporabljala kot počitniško rezidenco vladajoče elite. Na srečo se je ohranila vsa oprema, kar ni bilo značilno za tiste čase. 

Prenova gradu leta 2012

Arhitekt Aleš Hafner je skupaj z lastnikom ohranil srednjeveško zasnovo in vidne prvine posameznih razvojnih obdobij. Grad se je zaradi statičnih razlogov začel deloma posedati, nujno je bilo tudi zamenjati napeljave in prenoviti kuhinjo.

Skozi glavni vhod se vstopi v zdaj najstarejši renesančni del. Vhod straži nagačen krokodil. Kot smo že omenili, je Ksenija, ekstravagantna in svobodomiselna, kot je bila, imela za domačega ljubljenčka krokodilčka, ki ga je kot psa na vrvici vodila po Tivoliju; žal je žalostno končal nagačen, potem ko je Rada ugriznil med skupnim kopanjem v kopalni kadi. Namesto le v dveh je zdaj kopalnica ob vsaki od 11 stilno opremljenih sob. V vseh sobah in salonih, med njimi je največji Zlati salon, po novem imenovan Josipinin salon po Ksenijini sorodnici Josipini Turnograjski, je občutiti razkošje. Čudovita oprema in v celoti restavrirano pohištvo, ki ga je kupil Rado Hribar, še vedno krasi prostore. Najdražji kos je tako imenovana tabernakeljska omara iz velesovskega samostana, eden boljših kosov je tudi lestenec iz muranskega stekla. Osrednje grajsko poslopje pa je ekskluzivni butični hotel. Vseh 11 sob je opremljenih z originalnim pohištvom zakoncev Hribar. 

Še več zanimivih zgodb o naši arhitekturi si lahko preberete v izjemni knjigi Zgodbe slovenske arhitekture, ki sta jo napisala Špela Kuhar in Robert Potokar. S poznavanjem arhitekture se krepi tudi zavest o narodni identiteti, bogati se naš notranji svet in širijo naša obzorja.